Val navdušenja na murskosoboškem festivalu Front@

Letošnji 17. Festival sodobnega plesa Front@ je potekal v Murski Soboti prve tri septembrske dni, od 1. do 3., s programom domačih in mednarodnih plesnih predstav ter izbranimi glasbenimi programi.





Letošnja Frotn@, festival sodobnega plesa, se je končal sočasno s toni po Grajskem dvorišču MIK, in to tretjega septembra, zadnjega festivalskega večera z ekipo Nindri Indri z DJ-kama Anásto in Balano, ko se življenje v Murski Soboti ovije v tišino večernih ur. Glasba ni donela le za zidovi Grajskega dvorišča, ampak se širila tudi po zelenicah Grajskega parka skozi odprta grajska vrata. Tiha, vendar velika želja ustanovitelja in umetniškega vodje festivala sodobnega plesa Front@, režiserja in koreografa Matjaža Fariča, se je torej uresničila po sedemnajstih letih, in to v letu, ko se festival bliža svoji polnoletnosti. Matjaž Farič je že od samega začetka načrtoval, da bi se festival plesne sodobnosti Front@ prepletal še z glasbenim programom. Kar je, kot kaže, letos tudi dozorelo, ko se je vse tri večere po zaključnih uprizoritvah vrtel aktualni glasbeni program: prvega septembra so zadoneli ritmi Nindri Indri Kleemar DJ-set in drugega Nindri Indri Moveknowledgement koncert, nato še Nindri Indri Čunfa DJ-set.
Tako se je letošnji 17. Festival sodobnega plesa Front@, ki je potekal v Murski Soboti prve tri septembrske dni, predstavil še z omenjenim glasbenim doprinosom po zaključku domačih in mednarodnih plesnih predstav. In se je ob vseh bogatih umetniških vtisih tudi dejansko prilegel izbrani glasbeni program; ko se je v večernem miru prisluhnilo glasbi, v ritmih razgibalo ali celo zaplesalo; in so tudi plesali.





Narejeno iz prostora




Festivalsko odprtje je potekalo prvega večera v Gledališču Park pred začetkom gostujoče španske uprizoritve Narejeno iz prostora/Made of Space (Guy Nader, Maria Campos). Matjaž Farič je z veseljem pozdravil polno dvorano Gledališča Park, nato besedo predal svetovalcu Ministrstva za kulturo, dr. Marku Sraki, ki je na kratko predstavil planske usmeritve MK v okvirih plesne umetnosti, in ples poimenoval za esenco kulture.





Narejeno iz prostora




Predstavi Narejeno iz prostora so španski kritiki leta 2021 podelili nagrado za najboljšo koreografijo leta. Koreografija se zliva s prostorom, s prostorsko kuliso vala (scenografija: Guy Nader, Maria Campos), ki se kot velik oceanski val dviguje in vrtinči po odrskem volumnu. Za predstavo Narejeno iz prostora se lahko reče, da je svojstvena plesna arhitektura, umeščena v odrski okvir, nastala po konceptu Guya Naderja in Marie Campos, tudi v režiji Naderja in sorežiji Camposove ob glasbi v živo (Miguel Marin, Daniel Munarriz), s soustvarjalci in nastopajočimi plesalci: Marie Campos, Alexa de Vriesa, Noéja Fereya, Patricie Hastewell, Anamarie Klanjšček, Héctorja Plaze, Maxime Smeets. In se valovito po prostoru širi skupina plesalcev, tudi dviga in spušča ob prelivanju plesnih kompozicij, ki se sočasno ob dvigih in padcih preizkušajo s silam težnosti, tudi merijo širine ob zdrsih in prostorskih daljicah. Njih obličja znajo izginiti v valoviti scenski kompoziciji, da bi se znova osvetlili (oblikovanje luči: Chonchita Pons) z novim valovitim potiskom ali vhodom na oder. So plesne dvojice, trojke in skupine, ki lebdijo, tudi sproščeno vihrajo v plesni in kostumski lahkotnosti (kostumi: Gabriela Lotaif). Njihova plesna sinergija je tako uglašena, da se v danem trenutku vsakdo med njimi znajde na pravem mestu, da lahko ujame plesni let ali ga začne z novim soplesalcem v novi plesni variaciji, teh pa toliko, kot je življenjskih iskric. Koreografiji Narejeno iz prostora se sledi kot perpetuum móbilu življenjskih krogotokov, ki neskončno valovijo skozi prostor in čas. V tem navdihujočem plesnem vrtincu življenja najde svoj plesni prostor tudi naša Sobočanka Anamaria Klanjšček; in je dvorano ob koncu zaobjel val navdušenja, mnoge kar potisnil s sedežev.





Krotilka stolov




Prvi festivalski dan se je začel ob 18. uri na Odprtem odru v Trubarjevem drevoredu s skoraj enournim solom sodobne klovnovske groteske Krotilka stolov/A Chair Tamer avtorice in izvajalke, izkušene klovnese, igralke ter plesalke Tine Janežič, tudi članice Rdečih noskov. Tina v seriji preoblačenja duhovito preigrava čase zorenja, staranja, še preostalih spominov; ko na začetku narativno zaživi starkin groteskni lik v duetu s tresočim stolom in komaj premikajočih se majavih nog. Humorno barvan duet iskrivo pretaka čas, ne le danih trenutkov spomina, ampak poprano in žmahtno premleva ter analizira tekoči sedanjik vse dotlej, dokler krotilka stolov utrujeno ne omahne v svojem stolu na kolesih. Razgibani solo Krotilka stolov, klovnesa Tina neposredno in zabavno snuje še v interakciji z gledalci, kar docela razgiba prisotne obiskovalce. In čeprav se predstava priporoča za odraslo populacijo, so otroci kar našli svoje trenutke zabave ob nenavadni klovnesi. Tudi tokrat so bile vrste s stoli zasedene, prostora okoli odra pa dovolj še za sprotne sprehajalce, ki so zaokrožili odprti oder.





Modro črnilo – hibrid




In če se je popoldan prvega dne na odprem odru Trubarjevega drevoreda iskril življenjski tok v odhajanju, se je popoldan drugega dne aktualno sledilo digitalizaciji in birokraciji življenja nove dobe ob multimedijski predstavi Modro črnilo-hibrid/Blue Ink-hybrid, na novo postavljeni za Oder360, s pogledom skozi VR-očala. Predstava je nastala v koreografiji in režiji Enye Belak (2018), ob izvedbi Jerce Rožnik Novak in Gáborja Ivanova, v dramaturgiji Eve Posedel in produkciji Flote Ljubljana, Zavoda Flota Muska Sobota; VR360 produkcija: EN- KNAP Trbovlje, ob tehničnem timu Španskih borcev Ljubljana, za VR-tehnološko svetovanje pa Marko Cafnik in Multiversum. Na Odru360 se skozi VR-očala sledi plesni kompoziciji, ki se skuša približati izvirni koreografski zasnovi, tudi prilagoditi krožni snemalni površini kamere 360; in le enkrat v preizkus ali v zabavo sta plesna velikana preletela čez gledalce z ene na drugo stran snemalne površine. Oder360 v prvem planu izpostavlja izvajalca, torej plesalca, tudi zahteva prepričljivo koncentracijo, jasne poglede in dovolj berljivo mimiko obraza, praktično t. i. filmsko igro. Jerca Rožnik Novak in Gábor Ivanov sta prepričala s svojim virtualnim nastopom, tudi se je koreografija izkazala kot dober prenos odrskega dela na Oder360, stekli pa dve uprizoritvi, ob 14. in 16. uri na odru Gledališča Park.





Kje je zlato jajce?




Zvečer je obiskovalce Gledališča Park navdušila prelivajoča se koreografska estetika dveh golih teles, osenčena z odrsko svetlobo Boruta Bučinela v koreografski postavitvi Alicie Ocadiz in Raula Tameza (SI,MX): Kje je zlato jajce?/Where is the Golden Egg? (2021). O predstavi, ki je nastala ob dveh nerešljivih gordijskih vozlih in srečanju dveh prijateljev ‘praznih žepov’, je bilo že po premieri govora na portalu Parade plesa. Nič prej kot ob uprizoritvi se je dojelo, da se sledi duetu dveh ženskih teles, dveh plesalk, ko je ob Alicii Ocadiz zaplesala španska plesalka Clara Ferrão Diz, s katero sodelujeta na mednarodnih odrih, in se izkazala za hitro ter čarobno rešitev, ko Raul Tamez ni mogel pripotovati do Murske Sobote. Nekaterim je duet bil še bolj speven v dvojni ženski jin izvedbi. Tisti, ki predstave poprej niso videli, so navdušeno govorili o predstavi, brez dvoma je bil to izreden scenski dogodek, čeprav so se našli tudi oni, ki so se bolj nagibali k mešanemu duetu v jin-jang izvedbi.





Andreja Kopač (desno) v pogovoru z ustvarjalci




Po vsaki predstavi je bil organiziran pogovor z ustvarjalci, ki ga je vodila Andreja Kopač, potekal pa v preddverju Gledališča Park.





Lov-sreče-lov-sreče-lov





Zaključni dan (3. 9.) se je izkazal za dan hitrih korakov, ki so se pretakali od enega do drugega prizorišča, začeli pa pri Trubarjevem drevoredu parka, ko je nenadejano in izven festivalskega programa priletel, tudi se na odprti zelenici Grajskega Parka napihoval v veliko belo grajsko konstrukcijo nenavaden scenski rekvizit plesne ekipe Jerneja Bizjaka, pripravljen za gibalno scensko intervencijo: Lov-sreče-lov-sreče-lov/UP-AND-DOWN-AND-UP-AND-DOWN-AND. Najprej so svoja leteča krila v koreografiji Jerneja Bizjaka razprli soustvarjalci: Alja Lacković, Petra Peček, Jernej Bizjak, ob sodelavcih: Sari Živković Kranjc, Matiji Strniši, Kiss The Future. Potem pa se začelo nepopisno veselje otrok v tej gibki in odskočni premetanki, nato pa so pogumno sledili še odrasli posamezniki. Ekipa se je v Murski Soboti zaustavila po nastopu na Platformi sodobnega plesa v Mariboru, nato pa takoj odjadrala proti Ljubljani na večerni oder Plesnega Teatra Ljubljana. Gibka scenska intervencija ponuja zabavno gibalno atrakcijo, kjer se ob gibanju in lovljenju ravnotežja neposredno ter vidno izražajo tudi čustva, kot je radost, je veselje …





Petja Golec Horvat





Za gibko intervencijo je ob 17. uri in po programu je sledil še drugi mednarodni mladinski program: Opus 1, nagrajene plesne miniature 2022. Po izboru Matjaža Fariča je svoje umetniške navdihe zaplesalo devet mladih avtorjev. Kot prva se je predstavila Petja Golec Horvat z avtorskim solom Manifesto Najprej je bila roka (manus), tudi o roki (lat. manus) razmišlja, ki jo v gibu smiselno pripelje do dotika, do tanga (tangere, tactum dotikati se), ko svoj plesni navdih v živo prepletala z besedami in spomini na dotike, ki so ali jih ni bilo.
V naravnem okolju Parka je Maša Kapus Dukarić pridobila naravno kuliso za svoj plesni navdih v naravi, ko se je ob poteh osredotočala na drobce in drobna bitja, tudi na tla, po katerih je hodila, kar jo je pripeljalo do postavite avtorske miniature: Rdeča hoja/Red Walk. Tudi je rdeča barva tal prekrivala njena stopala, v plesu pa (namišljen) rdeči prah še toliko bolj signiral njena bosa, leteča in čuječa stopala.





Micu David





Iz Romunije (Cluj-Napoca) je prispel Micu David in zaplesal svoj solo Raj je zdaj/Eden is now. Raj se izkaže kot njegov trenutek navdiha, je njemu lastna sinergija občutkov in gibov, ki jih doživlja tu in zdaj ob izvedbi svojega plesnega sola.
Od znotraj navzven/From Inside Out nosi naslov avtorska miniatura Bora Prokofjeva, ko znova zaživijo njegova gibka obzorja, se poetično prelivajo po odru in zlivajo z živo naravo, ki ga obdaja.
Ukrajinka Mariia Salo se v svojem avtorskem solu Čudenje/Wondering osredotoča na del Bachove partiture in D miror. Svojo plesno liriko tudi čudesno združuje in repetira z glasbeno mojstrovino, in se njenemu plesu sledi, kot bil sestavni (vizualni) del partiture.
Lucija Čermelj se v svojem plesnem solu Stik(a)nje večplastno poglabljala v lastna obzorja, ki jih živo prepleta v svojem prostorskem krogotoku velikopoteznih gibov in letečih rok, da bi v trenutku tišine obstala, si zakrila obraz; nato pa kot da bi vzkliknila: “To sem jaz!” razprla roke in odšla …
Benedykt Kröl prihaja iz Poljske, sicer na oder na začetku avtorskega sola Opreznost/Vigilance stopi s krožnikom sveže zelenjave, ga položi na tla, nato sede in z velikim nožem začne rezati kumaro na kolute, ki jih zaluča naokrog, zatem odvrže nož, da zaropota, še prisluhne šumu valov in narave, preden začne svoj skokoviti plesni ritual ali svoja gibka dognanja logičnih zaporedij o potrebah in željah.
Avtorski plesni solo Ume Lile Živković Lunina ženska/The Moon Woman je inspirirala zbirka Peggy Guggeheim, še posebej slika istovetnega naslova Jacsona Pallocka, da je gradila vesoljni ples ženske gibalne mehkobe in čustev, razvijala pa ob posneti glasbi in glasbi v živo ob indijskem Tanpuru.





Petja Goledec Horvat in Varja Godec Hrovat





Čisto na koncu te butične mladostne uprizoritve, kjer se je pretakalo devet svežih umetniških zamisli, tudi izvrstnih sodobnih in perfomativnih uprizoritev, sta svoj avtorski duet Soror, simpatični sestrski horor, uprizorili Petja Goledec Horvat in Varja Godec Hrovat, ter seveda tudi navdušili, čeprav se po sestrini oblačilni belini na koncu le usuje krvavo rdečilo.










Tudi tokrat je potekal pogovor Andreje Kopač z mladimi ustvarjalci, ampak na grajskem dvorišču, ki so ga zapolnili še prisotni obiskovalci. Po kratki predstavitvi nastopajočih in njihovih avtorskih izvedb se je pogovor moral dokaj hitro končati, kajti program je bil natančno časovno zakoličen.









In navkljub prognozam je vreme vse tri festivalske dni dobro služilo, čez dan tudi sijalo sonce. Malce se je zataknilo na predvečer zadnjega dne, ko je nekaj dežnih kapelj prestavilo naslednji veliki dogodek ob 19. uri s Trga kulture v prostore Pokrajinske in študijske knjižnice Murske Sobote, kjer je mednarodna skupina Liquid Loft (AT) svoje koreografske interpretacije: Prosto- stoječi (Polifonija)/Stand-Alones (Polyphonya) umestila med zamejene prehode knjižnih regalov, ob katerih so se dogajale gibke izpovedne interpretacije, za kratek čas tudi zasidrale, nato pa premikale ob novi postavitvi in izvedbi avtorjev oz. skupine v sestavi: Luke Baio, Stephani Cumming, Dong Uk Kim, Katharine Meves, Dante Murillo in Hannah Timberll pod umetniškim vodstvom Chrisa Haringa in koreografski asistenci Stephani Cumming.









Vsaka interpretacija je sledila specifični glasbi, besedi, govoru ali zvočni kompoziciji ob določeni osvetlitvi: (oblikovanje luči, scenografija: Thomas Jelinek; kompozicija zvoka: Andreas Berger; teorija besedila: Stefan Grissemann). Tudi se je posamični interpretaciji sledilo kot enkratni umetniški ekspresiji, ki beleži čas, notranje stiske, občutke … Vsak interpret še na kaki drugi poziciji poustvari svojo novo solo impresijo, ki se povezuje s tistimi, ki so že bile predvajane ali ki še bodo. Ko se sledi prizorom med in ob knjižnih regalih, se dobi vtis, kot bi ti živi impresivni liki ravnokar skočili iz kake knjižne zgodbe, da bi nato v zaporedju in na različnih koncih dvorane nizali svoja poglavja. Iz zgornje dvorane se je umetniška povorka počasi selila v pritličje, kjer so se vsi skupaj združili v skupni koreografski interpretaciji ali zgodbi množične populacije. Tudi se je zaslišal