V iskanju Južne dežele nizozemski raziskovalec Jacob Roggeveen odkril t.i. Velikonočni otok posejan z megalitskimi kipi, moai

Avtor: Miran Černec


1. avgusta 1721 se je na pomorsko ekspedicijo, ki naj bi poiskala mistično »Terro Australis« – sluteno, a takratnim Evropejcem še neznano celino na južni zemeljski polobli – odpravil nizozemski raziskovalec Jacob Roggeveen. Njegovo potovanje sicer ni odkrilo pričakovanega novega kontinenta, toda Roggeveen in drugi člani odprave so se v zgodovino vendarle zapisali kot prvi znani Evropejci, ki so kdaj stopili na Velikonočni otok – ta osamljeni kos kopnega, ki leži sredi neskončnih valov Tihega oceana, pa od takrat naprej ni nehal burkati domišljije milijonov.


Roggeveen se je sicer na svojo pot odpravil v službi nizozemske »Zahodnoindijske družbe«, ki je na vrhuncu evropske kolonialne dobe iskala nove načine zaslužka v takrat še neraziskanih območjih južnega Pacifika. Predvsem »Terra Australis« oz. »Južna dežela«, o obstoju katere so takrat že več stoletij špekulirali evropski učenjaki, je bila v tistem času velika motivacija za številne pomorščake in pustolovce.


Kot se je izkazalo kasneje, sta dve taki celini na jugu zemeljske poloble, Avstralija in Antarktika, res obstajali – vendar pa  Roggeveen ni bil udeležen pri odkritju nobene in Evropejcem sta postali znani šele po njegovi smrti. V vsakem primeru pa se je v iskanju velikega južnega kontinenta usmeril pravilno.


Potem ko je prečkal Atlantik in obšel Rt Horn na skrajnem koncu Južne Amerike, je zaplul v Tihi ocean in se nato od obal Čila podal naprej na zahod – v takrat še povsem neraziskane vode južnega Pacifika. 5. 4. 1722, na veliko noč, je Roggeveenova odprava nato več kot 3.500 km zahodno od čilenske obale in več kot 2.000 km od drugega najbližjega naseljenega kopnega, dobesedno sredi ničesar, naletela na otok, na katerem je živelo vsaj 3.000 domorodnih prebivalcev.


Po dnevu odkritja je Roggeveen najdeno kopno krstil za Velikonočni otok. Hitro pa je njemu in drugim članom posadke postalo jasno, da so naleteli na nekaj izjemnega. Med najbolj skrivnostnimi pojavi, ki so pritegnili pozornost prvih znanih evropskih obiskovalcev, so bili moai, tudi po 9 metrov in več visoki megalitski kipi, s katerimi je bil posejan ves otok. Druga nenavadna stvar, ki so jo opazili, pa je bila navzočnost belih ljudi med domačini.


Roggeveenov častnik Carl Friedrich Behrens je v svojem kasnejšem poročilu o odkritju otoka denimo omenjal, da so med domorodci, ki so sami sebe imenovali Rapa Nui, srečali »ljudi vseh barv«, med njimi očitne belce svetlih las in oči. Ti ljudje so imeli – iz neznanih razlogov – umetno podaljšane ušesne mečice, s čimer so se še dodatno razlikovali od drugih skupin na otoku, po telesnem ustroju, višini in poraščenosti pa naj bi bolj spominjali na Evropejce kot na Polinezijce ter po vsem sodeč spadali v svečeniško kasto.


Roggeveenova odprava se je po sprva prijateljskem srečanju z domorodci kasneje z njimi zapletla v tragičen spopad in otok zapustila že po tednu dni, ne da bi ga utegnila podrobno preiskati – kolikor jim je to le uspelo, pa so ugotovili, da so Rapa Nui živeli v obilju in da je bila otoška zemlja skrbno obdelana. Po odhodu Nizozemcev je nato minilo kar 48 let, preden so na otok znova stopili Evropejci.


Toda španska odprava leta 1770 in odprava slovitega angleškega pomorščaka Jamesa Cooka leta 1774 sta tam naleteli na bistveno drugačno družbo. Cook je denimo poročal, da so bili v času njegovega obiska številni moai že porušeni in da je na otoku živelo le še okoli 700 prebivalcev – zdelo se je, kot da je med otočani v desetletjih po Roggeveenovem odkritju divjala nekakšna »državljanska vojna«, in res so se zgodbe o neizprosni bitki med dvema bistveno različnima otoškima etničnima skupinama ohranile tudi v ustnem izročilu domorodcev.


V vsakem primeru se je rušenje moaijev, ki so očitno predstavljali izvorne vladarje otoka in bili simbolno povezani z njihovo oblastjo, nato nadaljevalo vse od leta 1838, ko jih je stala le še peščica, do leta 1868 pa so bili porušeni vsi. V tem obdobju so bili Rapa Nui zaradi nenehnih plemenskih bojev že zelo zdesetkani, svoje pa so nato dodali še perujski trgovci s sužnji, ki so otočane brezobzirno vlačili na težaško delo v Južno Ameriko, kjer so se mnogi okužili s črnimi kozami.


Čeprav so bili ti Rapa Nui kasneje osvobojeni in vrnjeni na Velikonočni otok, so s sabo prinesli tudi bolezen, ki je v kratkem iztrebila skoraj vso domorodno prebivalstvo – od izvornih otočanov jih je tako pred koncem 19. stoletja ostalo živih le še nekaj 100. S tem je izumrla tudi velika večina domorodne elite, ki je še poznala skrivnosti edinstvene hieroglifne in do danes nerazvozlane otoške pisave rongorongo – pisave, v kateri je bila po izročilu zabeležena zgodovina otoka vse od njegove prve naselitve.


Tako so raziskovalci 20. stoletja, med njimi Angležinja Katherine Routledge in Norvežan Thor Heyerdahl, med vodilnimi sloji preživelih Rapa Nui še vedno naleteli tudi na svetlopolte in svetlooke ljudi, vendar ni bilo med njimi nikogar več, ki bi znal brati tablice rongorongo ali razjasniti druge uganke Velikonočnega otoka …


Nedavne raziskave sicer kažejo, da imajo današnji potomci izvornih otočanov ob večinsko polinezijskem genskem zapisu tudi nekaj južnoameriške krvi in kar 16 odstotkov evropske DNK. Slednja naj bi se bila po mnenju uradne znanosti v genetiko domorodcev primešala šele v zadnjih dveh stoletjih – toda kamnite poteze starodavnih moaijev, ki s svojimi podolgovatimi obrazi, velikimi nosovi in izrazitimi bradami nikakor ne spominjajo na sodobne Polinezijce, še danes nemo pripovedujejo neko drugo, davno pozabljeno zgodbo …


Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.


The post V iskanju Južne dežele nizozemski raziskovalec Jacob Roggeveen odkril t.i. Velikonočni otok posejan z megalitskimi kipi, moai appeared first on Zgodovina, učiteljica življenja.