Torpediranje britanske potniške ladje “Lusitanie”, ki naj bi prevažala nekaj milijonov streliv, privedlo do ključnih dogodkov Velike vojne

Avtor: Miran Černec


Sredi vihre 1. svetovne vojne, 7. 5. 1915, je nemška podmornica U20 ob obali Irske torpedirala in potopila britansko potniško čezoceansko ladjo »RSM Lusitania«, pri čemer je življenje izgubilo 1.198 od 1.959 potnikov. Torpediranje »Lusitanie« se je kasneje izkazalo za enega ključnih trenutkov Velike vojne, saj je britanska vlada tragedijo izkoristila za spretno manipulacijo z domačim in tujim javnim mnenjem, kar je leta 1917 privedlo do vstopa ZDA v vojno in končne zmage antantnih sil.


Do torpediranja ladje je sicer prišlo v času, ko je Britanski imperij, takrat največja pomorska sila na svetu, takoj po začetku vojne uvedel pomorsko blokado Nemčije in ji s tem omejil dostop do surovin iz njenih kolonij. Nemška vojna mornarica s konvencionalnim bojevanjem ni mogla parirati precej večji in močnejši britanski floti, in ko so Britanci novembra 1914 Severno morje razglasili za »vojno cono«, vsak pomorski uvoz hrane v Nemčijo pa za »vojno tihotapstvo«, so to Nemci dojeli kot poskus izstradanja njihovega prebivalstva – celo Američani, ki so bili v vojni takrat še nevtralni, so imeli nenavadno ostro britansko blokado za nehumano.


V okoliščinah, ko je šlo za življenje in smrt milijonov njihovih državljanov, so se Nemci oprijeli še edine, čeprav tvegane možnosti, da prebijejo blokado in obnovijo svoje oskrbovalne poti. Zatekli so se k uporabi relativno novega in takrat še precej nepreizkušenega orožja – k podmornicam.


Že od januarja 1915 je tako v vodah okoli Britanskega otočja na angleške in druge zavezniške ladje prežalo vsaj 20 slovitih U-Boot, ki so postajale vse bolj drzne in učinkovite. V pičlem mesecu dni so potopile 43.550 ton sovražnega ladjevja, ti uspehi pa so spodbudili Nemce, da so 4. 2. 1915 v odgovor na britansko blokado tudi sami razglasili za »vojno cono« vsa morja okoli Velike Britanije in Irske ter posvarili, da bodo v omenjenih vodah uničene vse angleške ladje, pri čemer se nevarnosti ne bo mogoče izogniti niti nevtralnim.


Najbolj sporna pri tem je bila politika »torpediranja brez opozorila«. Slednjo so Nemci uvedli kot odgovor na dejstvo, da so bile angleške »civilne« ladje pogosto do zob oborožene s prikritimi težkimi topovi in takoj napadle vsako podmornico, ki je v njihovi bližini izplula na gladino, da bi identificirala plovilo. Čeprav sta obe strani tako vsaka po svoje kršili pravila vojskovanja, so se skušali Nemci napadom na nevtralne in potniške ladje izogibati in čim bolj omejiti število civilnih žrtev torpediranj – najbolj znan takšen primer, čeprav s tragičnim izidom, pa je bila prav potopitev »Lusitanie«.


Ta britanska potniška ladja je konec aprila 1915 priplula iz Liverpoola v New York in se začela pripravljati za povratno potovanje. Ker so imeli Nemci informacije, da se bo ladja v ZDA skrivaj natovorila z orožjem in s strelivom za britanske potrebe, je dala njihova ambasada 22. 4. 1915 v 50 ameriških časnikih tik ob oglasu za povratno potovanje objaviti opozorilo s sledečim besedilom: »Potniki, ki se nameravajo vkrcati za pot čez Atlantik, se opominjajo, da med Nemčijo in Veliko Britanijo vlada vojno stanje; da območje vojne zajema tudi vode okoli Britanskega otočja; da v skladu z uradnimi notami nemške cesarske vlade vsakemu plovilu pod zastavo Velike Britanije ali katerekoli od njenih zaveznic v teh vodah preti uničenje in da potniki, ki plujejo v vojno cono na ladjah Velike Britanije ali katere od njenih zaveznic, to počnejo na lastno odgovornost.« Kljub tem opozorilom se je 1. 5. 1915 na »Lusitanio« vkrcalo kar 1.959 ljudi, vključno s številnimi ženskami in otroki; niti ameriška niti britanska vlada nista storili ničesar, da bi jim to preprečili.


Obstajajo celo indici, da so najvišji krogi britanske admiralitete na čelu s takratnim ministrom za vojno mornarico Winstonom Churchillom delovali v smeri, da bi do katastrofe dejansko prišlo. To je mogoče sklepati iz strogo zaupnega dokumenta, v katerem je Churchill februarja 1915 zapisal: »Izrednega pomena je privabiti na naše obale nevtralno ladjevje, še posebej v upanju, da v vojno z Nemčijo zapletemo ZDA … Kar se nas tiče, več kot bo prometa, ugodneje bo; in če se katera od ladij znajde v težavah, toliko bolje.«


6 dni po izplutju je »Lusitanio« 11 kilometrov pred irsko obalo torpedirala nemška podmornica U20 pod poveljstvom kapitana Waltherja Schwiegerja. Le-ta je po napadu v ladijski dnevnik zapisal: »Nenavadno močna detonacija, z zelo obsežnim eksplozivnim oblakom. Sami eksploziji torpeda je morala očitno slediti še ena … (kotel, premog ali smodnik?) …« Ladja je potonila v pičlih 18 minutah in s sabo na dno potegnila 1.198 nesrečnikov, od tega 128 Američanov. Kar je sledilo, je bilo morda še bolj kontroverzno od tragedije same.


Potopitev »Lusitanie« je v vsej zahodni javnosti, tudi v Nemčiji in njenih zaveznicah, namreč sprožila val zgražanja in javno mnenje močno nagnila v korist Britancev. Čeprav je nemška vlada opozarjala, da je ladja tovorila orožje in vsaj 5.400 zabojev streliva in da je njena ambasada v ZDA svarila potnike pred vkrcanjem, so njena pojasnila naletela na gluha ušesa. Schwiegerja so britanski mediji čez noč razglasili za vojnega zločinca in Nemce za podivjane »Hune«, ameriška javnost, ki je bila vse do nesreče glede vojne neopredeljena, pa je začela vse glasneje zahtevati, da vanjo vstopijo tudi ZDA.


Britanska vlada je vseskozi zanikala, da bi bila »Lusitania« karkoli drugega kot navadna potniška ladja, njen propagandni stroj pa je iz tragedije ustvaril zgodbo, ki jo je krvavo potreboval za novačenje rekrutov na fronte vse bolj nesmiselne vojne. Kampanja je bistveno pripomogla, da so 6. 4. 1917 v vojno proti Nemčiji vstopile tudi ZDA in spopad se je nato v dobrem letu dni končal s porazom centralnih sil.


Vse britanske povojne vlade so dosledno zanikale, da bi »Lusitania« tovorila orožje, toda raziskave potopljene razbitine, ki jih od leta 1982 izvaja ameriški poslovnež Gregg Bemis, so v zadnjih 10 letih pokazale, da je bilo na njej v trenutku potopitve vsaj nekaj milijonov kompletov streliva. 


Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.


[contact-form]

The post Torpediranje britanske potniške ladje “Lusitanie”, ki naj bi prevažala nekaj milijonov streliv, privedlo do ključnih dogodkov Velike vojne appeared first on Zgodovina, učiteljica življenja.