Tatiana De Rosnay; SARIN KLJUČ



Menim, da je platnica pri knjigi zelo pomembna, saj nam že ta veliko sporoča. Že na prvi pogled me je zelo pritegnila, ko pa sem jo brala, me je popolnoma prevzela. Je tekoče berljiva in ni nepotrebnih zapletov. Nekateri dogodki so predvidljivi, za nekatere pa do konca nismo popolnoma prepričan, kaj se bo v resnici zgodilo, kar mi je pri knjigah zelo všeč.






Vojni oziroma družbeni roman nas v celoti prevzame in zasvoji. Njegova vsebina je slikovito prikazana, vseeno pa določene malenkosti prepusti tvoji domišljiji.

Roman je sestavljen iz dveh prepletajočih se zgodb, ki se med seboj povezujeta, čeprav je med njima 50 let časovne razlike. Druga svetovna vojna je pustila velik pečat v zgodovini človeštva. Mnogi ljudje so umrli, mnogi pa so tudi preživeli in živeli naprej z ranami v srcu.

Prva zgodba nas prestavi v poletje 1942 v Francijo, natančneje Pariz k judovski družini, ki mora zaradi svoje pripadnosti zapustiti topel in varen dom ter se podati na trnovo in neusmiljeno pot v Vel' d'Hiv' oziroma kasneje koncentracijsko taborišče. Glavna junakinja Sara svojega bratca zaklene v omaro v upanju, da bo tam varno pričakal prihod družine domov. Ona in njena starša se odpravijo s francoskimi policisti v upanju, da jim ne bodo storili ničesar. Vsi prestajajo hude muke, ločitev otrok od staršev, stradanje itd. Vendar je v zgodbi polno preobratov in nepričakovanih dejanj.

V drugi zgodbi se prestavimo v pomlad leta 2002, kjer je glavna junakinja Julija, Američanka, ki živi v Parizu s svojo družino. Je uspešna novinarka in ob obletnici Vel' d'Hiv'a je dobila nalogo napisati članek o tem. Isti čas se tudi preseljuje v drugo stanovanje, ki je v lasti njihove družine že vse od poletja 1942. Opazi podobnost v letu nakupa stanovanja in izganjanja Judov ter začne raziskovati preteklost. V to se poglobi z vsem srcem in dušo. Vmes se ji zgodi še mnogo lepih in manj lepih stvari, od nosečnosti, do smrti moževe babice, ločitve ...

Konec knjige, oziroma zadnjih nekaj poglavij, se odvija v New Yorku leta 2005, ko se Julija po mnogih težkih odločitvah s svojima hčerama preseli k mami, tam pa ugotovi še nekaj zelo pomembnih, zanimiv in pretresljivih informacij o smrti Sare, borke, ki je ušla iz taborišča in z grenkim priokusom hotela začeti novo življenje. Pa ji je uspelo?

Knjiga je v slovenščini izšla leta 2012 pri založbi Arsem, zbirka Lido. Roman je v slovenščino prevedla Neža Božič, obsega pa 300 strani.

Po knjigi je bil leta 2010 posnet tudi film, kateri me ni po prebrani knjigi posebej navdušil. Moje mnenje je, da je knjiga veliko boljša od filma, vendar ni nujno, da je tako za vse.

Knjigo bi priporočala vsem, saj smo ob njej hvaležni za nam preveč samoumevne stvari, kot so dom, družina, voda, hrana. Knjiga te ne pusti praznega, pač pa o prebranem razmišljaš, tudi če nočeš. Menim, da je primerna za vse starosti, mogoče je mlajši ne bi popolnoma razumeli zaradi same teme o drugi svetovni vojni, ampak saj je v njej lepo razložena tudi ta, vendar je lažje, če razumeš vsaj približno, kaj se je tam dogajalo.


Hvala, če si prebral vse do konca. Vesela bom vsakega komentarja, mnenja, kritike.

Bodite odlično in se beremo naslednjič.