Udeležil sem se mnogih delavnic za izvajalce umetnostne terapije. Delavnice so v glavnem vodile ženske. Skoraj vse udeleženke so bile ženske. Umetnostna terapevtka je poklic, ki ga opravljajo skoraj izključno ženske.
Terapija ni hec. Delavnice so bile čustveno močne. Vstopali smo v zelo osebne odnose. V kasnejših razpravah se je pogosto izkazalo, da sem jih sam doživljal in o njih razmišljal izrazito drugače kot druge udeleženke (in izvajalke). One so to videle kot mnenje enega od udeležencev. Sam sem to videl kot mnenje polovice človeštva … Pogosto sem bil edini moški v skupini. A kadar nas je bilo več, smo ugotovili, da se to dogaja vsem. Umetnostna terapija kot panoga nekaterih reči enostavno ne nagovarja, ker se ženskam ne zdijo pomembne. Posledično dečki, mladeniči in moški, ki so je deležni, odnesejo veliko manj, kot bi lahko.
