Sodobna plesna umetnost v ogledalu časa


Jerca Rožnik Novak in Uršula Teržan; ena s strahom druga brez objemov; v predstavah seveda!





Kakšne posledice pušča življenjski slog, ki ga živimo, in je v ospredju strah? In prav ta strah je tudi vodilo 40-minutnega plesnega performansa (Ne)ustrašna, avtorice, koreografinje in plesalke Jerce Rožnik Novak, premierno uprizorjenega 8. septembra v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL). In čeprav je poletje prineslo dolge pričakovane sončne radosti v življenja mnogih, je že z novo sezono, novim šolskim letom 2021/22 nastopila nova virusna bolečina, obtežba, zmeda. To beganje in iskanje prijateljev, brez objema, tudi stikov, je Uršulo Teržan napotilo k njeni novi ustvarjalni niši, k plesnemu performansu Abfab, premierno postavljenem v Fotopub Tivolska 44, Ljubljana.





(Ne)ustrašna (foto: Drago Videmšek)




Plesna predstava Fear(Ful)less/(Ne)ustrašna je nastala po konceptu in v koreografije Jerce Novak Rožnik, v koreografiji in pod mentorstvom Damiána Cortésa Albertija, v produkciji PTL, producentka Katja Somrak. Jerca Novak je mednarodna plesalka, pedagoginja in koreografinja, ki je po zaključku plesne gimnazije SVŠGUGL diplomirala na zasebniakademiji za ples Anton Bruckner v Linzu, dve leti pozneje pa na Fakulteti za socialno delo, nato pa v enem letu še magistrirala na isti plesni akademiji v Linzu.
Koreograf Damián Cortés Alberti se rodil v Argentini, kjer se je plesno in igralsko izobraževal, nato žel mednarodne plesne uspehe , dokler se ni ustalil v Deželnem gledališču ‘Ballet Linz’ v Avstriji, po sezoni 2016/17 pa začel svoje samostojno delovanje plesalca, igralca, koreografa in učitelja v umetniških produkcijah držav Evropske unije (EU) in Južne Koreje, trenutno pa zaključuje svoj doktorat iz umetnosti na zasebni plesni akademiji AB v Linzu. Scena, v katero vstopa Ona, plesalka, je popisana z besedami, ki izražajo stanja strahu, tega velikega in okroglega niča, ki pa kar črviči, in kot avtorica zaključi, je tudi gonilo človeškega organizma, njegov pogon, ki vodi k spremembi, mogoče k ozdravitvi, izničenju osnovnega strahu; je naravna telesna ‘brizga’ hormona nadledvične žleze, zdravilna telesna obramba. Na zaslonu se bere, da jo je strah vsega, celo pomivanja posode, je obdana z vsemogočno fobijo. In ko se letečim besedam na video posnetku zadnje stene skuša hitro slediti, pa iz teme steče Ona, plesalka Jerca, jo hitro ucvre skozi vrata avditorija, da bi se nato kmalu vrnila. Zakaj steče, bi sledilo vprašanje; je možen vzrok preplah ali strah, ki se povezuje s pismenkami na posnetku?
Naslednja scena že jasno izraža, da je to bil scenski uvod v stanje strahu, ki ga avtorica v svoji plesni predstavi enakomerno multimedijsko osvetli z vseh možnih strani, ko svoj odsev pridobi tudi v svetlobnih manipulacijah (oblikovanju svetlobe, tehnična podpora: Janko Oven). Predstavi se sledi kot poglobljenemu in zanimivemu študijskemu pristopu k raziskovanju obstoja ali izvora človeškega strahu, ki je kar nekako vtisnjen v njegov organizem, mogoče kot nekakšen vesoljni spomin, ali se pač širi neposredno ob rojstvu s prvim gibom, ki sproži neznano spremembo. V odlični dikciji in interpretaciji neustrašne junakinje, ki sočasno izraža lastna tovrstna stanja, tudi jih skuša dojeti, se jih rešiti, pač izničiti svoj nadležni strah (dramaturgija: Zala Dobovšek), kar se na sceni poglablja, obenem potencira z glasbeno kuliso, tudi strukturira z video projekcijami (avtorska glasba: Kaja Janjić/FRaw Blanka, in uporabljena glasba: Verdi, Messa da Requiem; video: Jerca Rožnik Novak, Damián Cortés Alberti). Viden vsebinski pečat k dramsko zasnovani celoti pa pustijo značilne gibke zamrznitve, tudi so dobrodošli kratki koreografski odmiki od dramske vsebine, ki neposredno osvobajajo telesne napetosti in rahljajo ozračje strahovlade.









Na začetku se sledi nenavadnim gibalnim oblikam, ki prepoznavno odslikavajo človekova telesna stanja utesnjenosti, je oblika obrambe celotnega organizma. Ko nenadoma zagrmi in nastopi šok, ki sproži neravnovesje in rešilni padec. Notranje dileme in posledična črvičenja se izražajo tudi v dialogu akterke s samo seboj, ko vprašanja in odgovori neposredno tečejo med njo in njeno online dvojnico, ko se slikovit portret utrne na stranski steni scene.
Prostorski plesni utripi, ki jih plesalka fluidno valovi tudi po tleh, delujejo kot balzam, kot sprostitev v tej zgoščenki besed in poslikavah strahovlade, ki kar (aktualno) vrtinči in segreva prostor, tudi zahteva neverjetno kondicijo neustrašne junakinje, ko se spopada sama s seboj. Plesalka je naprej lahkotno zračno odeta, primerno za njena razgibana razglabljanja (kostumografija: Tanja Pađam), ko pa stanja zavesti postanejo že mejna, pa tudi oblačilo nakaže istovetno vsebnost. Na koncu se zgodi še pričakovani dramski vrhunec ali nenadejani preobrat. To je trenutek, ko Ona neustrašno zlije vedro čez glavo, iz njega pa polzijo vse mogoče male nebogljene živalce, seveda plastični pajki, martinčki, kačice, bube, žabe in še kaj. Vsi tisti, ki še niso utegnili dobiti svojega trenutka ustrahovanja, ki pravzaprav s strahom ‘oblegajo’ človeške generacije. In je vsekakor smešno, kako strah pred njimi raste od otroštva pa do odraščanja, da bi kar nenadoma neopazno izginil, nekako tako, kot je rešitev na umetniški sceni nakazala neustrašna Jerca Rožnik Novak, avtorica in izvajalka mlultimedijskega solo projekta Fear(Full)less ali v slovenskem naslovu, prevodu (Ne)ustrašna. So strahovi povsem odplavali stran? Se še kdaj vračajo? To ostane odprto vprašanje, dano prisotnim gotovo v razmislek.










Abfab( foto: Miha Fras)




Na novo odkritem prizorišču razstavnega prostora Fotopub Tivolska 44, pod markantno gobo, streho, ki je nekoč služila za Petrolovo črpalko, ob objektu, namenjenem za bencinski servis, kot delu predvidene urbanistične ureditve po zasnovi arhitekta Milana Mihelčiča (1968) se je gotovo tudi prvič dogajal plesni performans. Na zunanjem asfaltiranem prostoru pod znamenito streho, prepuščeno pozabi, pa se zbirali vabljeni gostje, ki so na večer 21. septembra sledili premieri plesnega performansa Abfab koreografinje Uršule Teržan. Ob vabilih se tudi upoštevale zaščitni ukrepi NIJZ o zbiranju na javnem prostoru, sledilo pa se predstavi v trajanju okoli 45 minut v razsvetljenem izložbenem prostoru (oblikovanje zvoka in glasba: Mario Marolt, Xavier DíazLatorre, Pedro Estevan), v plesni izvedbi ter oblikovanju Tanje Skok in Uršule Teržan, produkcija Celinka in Fotopub, producent Dušan Smolej.










Tanja Skok in Uršula Teržan sta postali tesni plesni prijateljici še v času svojih magistrskih študij na Contemporary Dance Scool v Londonu, tistih let ob koncu devetdesetih minulega tisočletja, ko sta postali tudi prvi magistri na področju plesnih umetnosti v Sloveniji. Leta 2012 sta uprizorili prvi del načrtovane trilogije: Prijateljici za vedno, temu je 2014 sledil drugi del: Prijateljici še vedno, potem pripravljali že načrt za tretji del; novo nastala življenjska razpotja pa datum začetka postavljala v drugi plan; ko se je Tanja preselila v Katalonijo, v Barcelono. In ko je že kazalo, da sta pripravljeni za svoj tretji plesni podvig, je želene poti zapečatila korona. Nista obupali, ampak delovali po digitalnih vidnih in nevidnih frekvencah. Končno pa se le ukazala priložnost oziroma na pomoč priskočilo povabilo Tanji Skok na Mednarodni baročni festival v Varaždin, ko sta vse izpisano in izrisano tudi lahko udejanjili v izložbenem prostoru Fotobuba.










Plesnemu performansu Abfab se sledi v treh slikah, v treh izložbenih okvirjih, je likovno zakrožen plesni projekt, utesnjen v prostoru in času, ko ob koncu slišni žametni glas igralke Polone Juh vzvalovi prostor pod betonsko gobo v liričnem izdihu Prešernove pesmi Glosa (1834) o pevcu/umetniku: “Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže …” Pesnitev slavnega slovenskega pesnika se v naših globalnih dneh izkaže kot večni zapis človeških dni. Ali se res človeštvo po svoji miselni osnovi in karakterju ni nič kaj spremenilo?
V prvi skici sedita dve kreaturi, ukalupljeni v polivinil foliji, obdanih rok z gumijastimi rokavicami, njuni gibi čudno oglati, ko se še hrbtenica narobe izboči. Premik po premik v primežu zajetih gibov končno privede do osvobajanja, do trganja maske, pa še ene pod njo (kosumografija in kreacija maske: Meta Megušar Bizjan, Irena Tozon Mrhar). Utesnjeno gibanje na stolu težavno in padajoče, tudi plazeče, vse dokler se ne osvobodita, prva je stekla Uršula, medtem ko se je Tanja še borila z rekviziti in maskami, njeni gibi pa kompaktni, vsebinsko zaokroženi, kar razmišljujoči. Ko Tanja vstopi v drugo skico, že tečejo Uršuline meritve odmerjenega prostora, delitve prostega kvadrata, ob tem pa se že začne gnesti tudi gibalna ostrina: kje, kam, kod, zakaj … Nato premaga prijateljski čut, ko sledi njun duet dotikov in objemov. V tretji skici poletijo barvite sanje o skupnih dejanjih, ki se prelivajo v skladju dveh valovitih senc (izvedba kostumov iz lycre: Marija Pogačnik) in razlivajo v barviti svetlobi po steklu.










Na koncu se iz tega utesnjenega kokona realnosti le osvobodi krilata kresnička, ko poleti na pesnikovih verzih. Uršula Teržan pa zapiše: “Nadeli sva si več obrazov, da bi lažje shajali v današnji ‘novi realnosti’. Paranoja po čistosti (gumijaste rokavice s krtačko), zdrgniti je treba vse iz sebe, da se ne okužim in da zloščim twit psovke s sebe. Na koncu si bližino ‘ukrademo’, ki na krilih poleti v zračno zunanjost, kjer znova išče domišljijo in iluzijo.” Uršula in Tanja sta v treh skicah poslikali aktualne dileme in teme naših dni, jih pregnetli, čeprav v minimalizmu gibalnih zaporedij, vendar tudi jasno poslikali v svoji igri abstraktnih form.
In naslov Abfab? Ta v svoji izpeljavi: ‘absolutely fabulous’, kar nagovarja k nadaljevanju.
Ne zgodi se tako pogosto, da naši uveljavljeni plesalci in koreografi v kratkem terminskem razmiku dveh premier tako sveže in jasno beležijo aktualni čas, tokrat je bil čas covid dni. Izvirno in domiselno pa se zgodilo v avtorski solo predstavi Jerce Rožnik Novak /Ne/ ustrašna, tudi sodobno inovativno v plesnem performansu Uršule Teržan in kreaciji v duetu z Tanjo Skok.