SLOVENSKA “VLADAVINA PRAVA” MAFIJSKO ODREJA, KOGA SFUKAT’ JE TREBA


 


Vsakič, ko v navezi s Slovenijo slišim floskulo “vladavina prava”, ki jo silno rade vneto izrekajo, ponavljajo, zlorabljajo privilegirane persone, ki o slovenskem pravosodju ali sodstvu v resnici pojma nimajo – kaj šele o njegovih (koruptno-kriminalnih) zakulisnih ali podtalnih razsežnostih -, zanje osebno pa je specialno rezervirana “nadvladavina prava”, se zdrzne moja trebušna slinavka. Upravičeno. 


To, kar sem od svojega ubijalskega linča leta 2012 do danes na lastni koži okusila, slišala z lastnimi ušesi, videla z lastnimi očmi v slovenski pravosodni in sodni (atmo)sferi, spominja na davne svinčene čase, ko je nedotakljiva železna šapa enopartijskega sistema v navezi z zločinsko UDBO prosto po komunizmu ubijala, klala, mučila, zapirala, trpinčila na Golem otoku, zdrave intelektualce pospravljala pod ključ(e) zločinske psihiatrije ali ubijala z elektrošoki, otroške sirote še prej pometala na grozljive Petričke. Sovpada tudi poreklo akterjev: danes v slovenskem pravosodju vladajo -ići ali balkanske Trklje, če odmislimo posvečene botre Pogačnike s slovenskim priimkom. No, ne manjkajo niti sodniške udarnice tipa Dušane Bajc, Božene Novak, Martine Zidar, Vanje Klavora, Vesne Ponikvar, Metke Turk, Tatjane Turk Pilič, Andreje Burja Kračman, Bojane Maravič – niti Antoni Gašperji Frantarji, Branki Masleše z vrhov Vrhovnega. Da, Branko Masleša je tisti vrhovni sodnik, ki je na ljubljanskem kafetu izdal ustno odredbo, da je Janeza Janšo treba popolnoma “sfukat’” – in so ga … nezakonito kazensko “sfukali” čez prag Doba. S podobnimi zakulisnimi nezakonitimi odredbami se ponaša nedotakljiv boter Marjan Pogačnik, globoko postavljen na čelo Okrožnega sodišča v Ljubljani, od koder “zradira” vse, kar je treba “zradirati” – tudi izjemnega, poštenega kazenskega sodnika Zvjezdana Radonjića -, ni pa mogoče “zradirati” njegovih koruptno-kriminalnih lovk. Ali si je nedotakljiv boter Pogačnik, ki mu vdano asistira – po potrebi nezakonito – ambiciozna plavolasa podpredsednica sodišča Mihela Mohorič, sicer okrožna sodnica svetnica, nekoč vlačil ženske v svojo prikolico v okolici Ljubljane, kot pove kakšen vir, o tem ta hip raje ne bi. (Vsa našteta resnična imena operirajo v sodni trdnjavi na Tavčarjevi 9 v Ljubljani.)


 


Janez Janša / vrhovni sodnik Branko Masleša; FOTO, vir: http://www.politikis.si/

 


 


Marjan Pogačnik, danes ali še vedno predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani; FOTO, vir: http://www.sudbih.gov.ba/sudija/marjan-poganik-slovenija/99/prika%C5%BEi

 


 


Mihela Mohorič, podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani, okrožna sodnica svetnica; FOTO, vir: https://www.24ur.com/

 


 


Zvjezdan Radonjić, inkriminirano suspendiran kazenski sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani; FOTO: Jaka Gasar

 


Ob sodniškem prototipu J. J. Trklja je vredno opomniti na razsežnost, ko sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani sebe intimno deli s predsednikom Višjega sodišča v Ljubljani (Anton Panjan), ki odloča o pritožbah zoper njene sodne odločbe, kar po fizikalnih zakonih lahko poteka kar v domači francoski postelji. Vendar, tega pregrešno izprijenega nepotizma, ki je strokovno obupno sodnico po neuspešnih naskokih končno sporno poveličal celo v višjo sodnico – pri čemer ni jasno, kako je zmogla davnega leta 1987, ko je bila sodna strokovna sodelavka v bosanskem Sarajevu, z oceno “uspešno” opraviti slovenski pravniški državni izpit, ki je zakonski pogoj za sodniško imenovanje v Sloveniji, ki takrat sploh še ni obstajala -, slovenska “vladavina prava” ne opazi. Ob tem se poraja filozofsko vprašanje, ali je moč postelj v slovenskem sodstvu kaj manjša od sicer dokazanih posteljnih učinkov, denimo v manekenstvu. Na isti valovni dolžini so slovenski sodni “partyji”, ki po zaupnih pričevanjih prič dišijo pa razvratu starega Rima, plemenitijo jih pijani sodni predsedniki ter intimno-horizontalne pregrehe. Botra Pogačnika so nekoč že neljubo fotografirali v “party” ciklam’cah, če se prav spomnim, pa še v bolniškem staležu je bil, nesrečnik.       


 


Jasminka Jaša Trklja, famozno povišana v višjo sodnico; FOTO, vir: arhiv Dosjeja

 


Anton Panjan, predsednik Višjega sodišča v Ljubljani; FOTO: BoBo

 



 


Vsekakor je patent “Trklja” fascinantno mamljiv: iz balkanskega Sarajeva, kjer se leta 1996 še malo politično pomudiš na slovenskem veleposlaništvu, se zavihtiš v Slovenijo, kjer po letu in pol odvetniške kandidature 1. 6. 2004 že postaneš samostojna odvetnica, že čez drobni dve leti pa te Državni zbor Republike Slovenije bliskovito imenuje na mesto okrožne sodnice v Ljubljani, 20. 9. 2006. Kot marmelada po maslu. Zatem staviš na feromone, hormone in pristaneš v postelji veljaka Okrožnega sodišča v Ljubljani s priimkom Panjan, ki se povzpne v sedlo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani. V tej postelji se zasidraš, jasno, lakota po nazivu višje sodnice je neusahljiva. Izplača se. Personalni svet njegovega višjega sodišča ti podari pocukrano rožnato oceno – kljub vsem tvojim nezakonitim rabotam, sodniškim svinjarijam – in končno uspešno naskočiš žezlo “višje sodnice”. Tvoje je, končno! Seveda, milost nepotistična. Postelje od nekdaj odpirajo vrata in odklepajo ključavnice. Od bosanskega Sarajeva do elitistične sodn(išk)e postelje v Sloveniji je skoraj tako daleč kot od Kleopatrinega Egipta do Cezarjevega Rima – dosežek, brez dvoma. Tako velik, da odtehta tudi nerodnost, če nikoli v resnici ne bi čisto zares opravila slovenskega pravniškega državnega izpita. Dejstvo, da se poznavalec tvojih sodniških rabot in “bogpomagaj” nezakonitih sodnih odločb utemeljeno globoko vprašuje, kako si sploh padla čez prag slovenskega pravosodja, je sredi slovenske “vladavine prava” zanemarljivo.


Kriminalne operacije botra Pogačnika s šifro “popolnoma ga/jo sfukat’”, v katerih kot mravljice udarnice nastopajo zgoraj naštete (njegove) sodnice, zaslužijo ekskluzivno pozornost, zato o njih ekskluzivno drugič. Greh pa bi bil, če ne bi takoj omenila Pogačnikove izjemne diverzantske izurjenosti udbovskega pridiha: nezakonita naročanja diskreditacijskih izmišljenih kvazi psihiatričnih mnenj pri svojih oprodah za lep denar in takojšnja kriminalna tajna depeša pristojnemu okrajnemu sodišču za nujni odvzem poslovne sposobnosti ali po novem postavitev – duševno zdravega človeka, ki je trn v nedotakljivi peti – pod skrbništvo na primer, so za njega keks! Podobno, kot je bilo keks streljanje v tilnike poljskih častnikov v katinskem pokolu nekoč. Pogačnikova “vladavina prava” med drugim sramotno, nezakonito kazensko melje dr. Milka Noviča, do poslednjega vdiha, z dobroto vsega sveta pa bdi nad srečo ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegove dinastije, ki mu in ji odpušča vse, tudi po zakonu neodpustljivo. Kadar ima na svoji desni Trkljinega Panjana in na svoji levi mag. Emila Zakonjška, nekdanjega predsednika Temeljnega sodišča v Ljubljani, ki se je prelevil v vplivnega odvetnika (no, njegove kliente), boter Pogačnik žari kot baklja. Nemogoči loto zadetki se kar vrstijo – na strani Zakonjškovih klientov seveda; po potrebi celo zasebna kazenska tožba zastara, ker se v vsej večnosti ne premakne niti do prvostopenjske sodbe.                   


 


dr. Milko Novič in za njim njegovi trije zagovorniki iz OP Hribernik v Ljubljani; FOTO: BoBo

 


FOTO, vir: Demokracija

 


Anton Panjan, predsednik Višjega sodišča v Ljubljani; FOTO, vir: https://www.tax-fin-lex.si/

 


Milan Kučan in mag. Emil Zakonjšek kot njegov odvetnik pred parlamentarno komisijo leta 2007; FOTO, vir: Reporter

 


Vredno je osvetliti Serpentinškov (u)stroj – pardon, Šarčev -, ko “država” niti pravnomočnih sodb iz tožb državljanov, ki jih je sodno izgubila, ni izvršila niti ni ničesar plačala, kot bi po sodbah morala. Pravnomočne sodbe, četudi med njimi sodbe Vrhovnega sodišča RS, je pokvarjena državna birokratska klika preprosto naklepno ignorirala, nezakonito in neustavno – v senci teh svinjarij pa je tičalo velecenjeno državno pravobranilstvo, danes državno odvetništvo. Zagrizeni aktivistki teh sramotnih rabot sta denimo Mojca Mihelčič, višja državna odvetnica, in Tina Koren Čačovič, državna odvetnica od marca 2019, ki je že kot pravobranilska kandidatka čudovito kazala simptome patološko negativne selekcije, ki nikakor ne temelji na znanju in strokovnosti. Tudi to, da, je slovenska vladavina prava! Vladavina Golega otoka ali sovjetskih gulagov za drugo- ali desetorazredne, “navadne” Slovence.      


 


Mojca Mihelčič, višja državna odvetnica – v sredini; FOTO, vir: Ministrstvo za pravosodje RS

 


Tina Koren Čačovič ob imenovanju v državno odvetnico 22. 3. 2019 – tretja z leve strani z očali; FOTO, vir: Ministrstvo za pravosodje RS

 


Na navedeno me je pozno sinoči opomnil članek na Informativnem portalu osrednje Slovenije z naslovom “Moja deveta sodna zmaga zoper državo/RS”, v katerega sem nehote trčila na svetovnem spletu – članek o mojih devetih pravnomočnih sodnih zmagah zoper državo lani. Natančneje: ena zoper Ministrstvo za kulturo RS, vložena leta 2017, osem zoper Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS, ki so segale vse tja do leta 2013 med ubijalskim linčem.


 


https://portal-os.si/moja-deveta-sodna-zmaga-zoper-drzavo-rs/