SKOPOST, KI PELJE V MALORO


Photo-vir


V vasi mojega otroštva, smo vsi poznali Jožeta in Minko. K bratu se je preselila, ko je bil že zelo bolan, ko je težko opravljal dela na kmetiji.

Družina je bila ena tistih, za katere rečemo, da nimajo sreče. Dva otroka sta umrla za rakom. Preminula hčerka (dobro jo imam v spominu, spomnim se tudi njene mame, ki je kar naprej kričala na otroke, bila surova do njih, povsem čustveno hladna), je morala delati na njivi od jutra do večera, pa ni bilo važno-četudi v najhujši vročini, ko je bilo čez 30°C.

Moja stara mama in mamica, sta ji velikokrat na skrivaj nosili na njivo kaj za jest in za popit. Največkrat se je skrila v koruzo ali za bližnjo kapelo ob njivi in tam pojedla to hrano.

Ta uboga hčerka je celo življenje "jecala"-moja pokojna stara mama je rekla, da je to zato, ker sta se starša venomer drla nanjo...

Skratka, tudi Jože in Minka sta živela v silni revščini. Le sem in tja sta si privoščila kakšno ribjo konzervo pa tisto, kar sta imela doma- mleko, vrtnine, večinoma krompir.

Kopalnico (banjo) sta uporabljala za odlaganje kake krame, šparala sta s kurjavo.

Zmrzovala sta pri mrzli ali mlačni krušni peči, pod "pojato" pa imela lično zložena drva in klade, ki so gnile in so še danes tam.

Da skrajšam: neke noči se ta brat prebudi in vidi da v štali še luč gori. Šel je pogledat in našel sestro ležati na hodniku štale, po telefonu je poklical sosede, ki so nato prišli in  poklicali zdravnika...

Sestra je po končanem zdravljenju šla v dom(kap jo je), brat je še nekaj časa bil doma, prihajala je patronažna služba, ki je kasneje tudi vzpostavila stik s CSD, da so mu uredili nego v domu upokojencev. Tam je tudi umrl.

Živel je kot revež, v zapuščini zapustil kmetijo in čez 300.000€ na računu. 

*


Več zgodb iz življenja nekoč in danes, ki so zapisane po pripovedovanju, najdete v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače.