Odslej Božič pišemo z veliko začetnico

Kip Petra Božiča na križišču Božičeve ulice in Štajerske ceste v Ljubljani je delo Mirsada Begiča. (Vir: Siol)

Do praznika Kristusovega rojstva je še tri mesece. Tedaj se bodo verjetno spet pojavila prerekanja o tem, ali naj božič pišemo z veliko ali malo začetnico. Na prvi pogled je moje pisanje preuranjeno, saj moramo še pred božičem pognati potrošniški vrtiljak ob dnevu spomina na mrtve (vseh svetih) in miklavževanju. Bistvo tokratnega razmišljanja ni v božiču, ampak v Božiču, priimku pomembneža, ki ga po pravopisu seveda pišemo z veliko začetnico.


Zimski družinski praznik


Sprva sem se navduševal nad idejo, da bi v pravopisu naredili izjemo in božič pisali z veliko začetnico, ker naj bi beseda božič pomenila majhnega krščanskega Boga. Slovenisti so me prepričali z nasprotnim argumentom. Če bi namreč pisali z veliko začetnico, bi se po pravilu sklanjanja v tožilniku glasilo: »Janez praznuje Božiča.« Seveda je pravilno, da rečemo: »Micka praznuje božič.«

Ponuja se nam lepa priložnost, da črkarsko pravdo okrog božiča končamo s preimenovanjem krščanskega praznika, in sicer v zimski družinski praznik. S tem se ne bi izognili samo zadregi pri pisanju začetnice praznika, ampak bi napravili pomemben korak k multikulturni in vključujoči družbi. Stoodstotna podpora Inštituta 8. marec in podobnih NVO je vnaprej zagotovljena. Voščilo bi se po novem lahko glasilo: »Vesel zimski družinski praznik in Novo leto!« namesto oguljenega in oportuno-laičnega: »Vesele novoletne praznike!« Tako voščilo bi bilo primerno za najrazličnejše slovenske družine in kulturne tradicije družin ter posameznikov.


Razpoznavni znak slovenske literature je Božič


Najpomembnejši slovenski literat druge polovice preteklega stoletja je bil Božič, Peter(ček) Božič. Drzna trditev, ampak če merimo pomembnost osebnosti v narodovem spominu s spomeniki, ki jih imajo, ni dvoma, da je Peter Božič najpomembnejši. Če še ne poznamo (dovolj) njegovih stvaritev, naj bo naša prva skrb in pot v knjižnico ali knjigarno. Beletrina je pravkar izdal Božičevo posthumno delo, ki bo na knjižnem trgu zagotovo odrinilo z zenita Borisa Pahorja, Draga Jančarja in podobne povprečneže.

Peter Božič ima v Ljubljani dva (2!) spomenika in še ulico za dobro vago. Oba spomenika (doprsna kipa) je ustvaril Jankovićev dvorni kipar Mirsad Begić, vrhunski likovni umetnik, ki se ne brani naročil in denarja od svojega mecena. Prvi Božičev kip je postavljen tam, kjer Pot spominov in tovarištva prečka Štajersko (nesojeno novo Titovo) cesto. Od spomenika je le za lučaj oddaljena Božičeva ulica, ki povezuje kratko Baragovo ulico s krožiščem na Štajerski cesti.


Božičev spomenik na vrtu Društva slovenskih pisateljev


Za zasluge na literarnem polju, prosto po ljudskem glasu in publicistu Igorju Omerzi pa tudi ali predvsem za hlapčevanje nekdanjim oblastnikom ali s priimkom Božič ali kodnim imenom, si je zaslužil še spomenik v središču Ljubljane. Na vrtu Društva slovenskih pisateljev ob ukradeni vili družine Ebenspanger, v kateri je po letu 1945 v prvi svobodi živel Boris Kidrič, je sredi letošnjega septembra našel mesto nesmrtni Peter Božič. Z dobršno mero pikrosti lahko rečemo, da so botri novega spomenika vrhunski literarni zgodovinarji in komparativisti, povsem neobremenjeni s politiko: Jožef Školč, Darko Štrajn, Lev Kreft in Stanislav Pejovnik. Pomembno vlogo je imel tudi Mitja Čander, ki vse bolj kaže svoj drugi obraz, če se na tem mestu spomnimo njegovega odstopa iz aktualnega programskega sveta RTV, s katerim je postal prvoborec pri »depolitizaciji RTV«.

Nobena stvar ali dogodek na tem svetu in tudi v Sloveniji ni popoln. Udeleženci proslave ob odkritju doprsnega kipa asteničnega velikana Petra Božiča in firbci izza vrtne ograje so zaman čakali na patra Bogdana Knavsa, da bi kip blagoslovil. Nepopravljiva škoda zaradi ločitve Cerkve od podržavljene kulture. Če je omenjeni pater pred nedavnim blagoslovil kip Janeza Stanovnika v Novi Gorici, res ni nobenega razloga, da je Peterček ostal neblagoslovljen. Božič pred Stanovnikom vodi s 3 : 2, kajti gromovnik Janez Stanovnik ima tudi dva spomenika, a še nobene ulice v Ljubljani. Nezaslišano, g. Janković!


Drugorazredni književniki in politiki


Spomnimo se še naših pokojnih drugorazrednih književnikov preteklih desetletij, ki jim Ljubljana (po vedenju pisca tega razmišljanja) še ni izkazala nobene časti z vsaj skromnim znamenjem. To so: Miran Jarc, France Balantič, Ivan Mrak, Vladimir Bartol, Mimi Malenšek, Lojze Kovačič, Andrej Hieng, Vitomil Zupan, Ljuba Prenner, Minka Korenčan, Nada Matičič, Ada Škerl, Marja Cerkovnik, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Gregor Strniša, Andrej Capuder, Marjan Rožanc, Alojz Rebula, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Tomaž Šalamun ipd. Našim kiparjem se obeta veliko dela, če bi se za spomenike zavzeli primerni botri z javnimi mošnjički. Z bronom, ki je kar drag, ne bo težav, saj veliko odsluženega leži in stoji v Ljubljani ter čaka na metalurge in kiparje, da ga pretalijo.

Za konec še vprašanje, ki se sicer ne dotika (B)božiča, pa je še kako žgoče. Kdaj bo Ljubljana izkazala čast in zahvalo pokojnima politikoma Jožetu Pučniku in Ivanu Omanu? Počakajmo, morda vendarle prideta na vrsto, kajti ruski Rdeči armadi je Janković na Žalah kljub domnevni stiski s prostorom zrihtu spomenik šele pred tremi leti. Tudi nekaj pomembnih komunistov, pokojnih in živih, je še pred njima.


The post Odslej Božič pišemo z veliko začetnico appeared first on Časnik.