Od poletja do poletja: “Uspehi” Šarčeve vlade


Si lahko mislite, da je že skoraj leto dni, odkar je Marjan Šarec povedal, da ne razmišlja o koaliciji z SDS, saj si želi novih obrazov v politiki (ker stari so že bojda pokazali vse, kar znajo), potem pa je te pogumne besede udejanjil s sklenitvijo koalicijske pogodbe s prejšnjo Cerarjevo vlado z dodatkom Stranke Alenke Bratušek in nadkoalicijske Levice? Novi politični vzorci se očitno začnejo s starimi.


Ko so se novi obrazi dokončno formulirali, so takoj začeli z delom. Najprej so vsaj načelno napovedali vojno gospodarstvu, ko so v koalicijsko pogodbo po nareku Levice vpisali določilo, da se bodo po novem osebni dohodki iz kapitala in rent vključili v odmero dohodnine. Hitro so spoznali, da revolucija še ni na ustrezno visokem nivoju za take progresivne poteze, zato je ta koalicijska zaveza poniknila, kljub temu pa je koalicija uspela delovno ljudstvo osvoboditi buržuja Iva Boscarola. Še začeli niso delati, pa so že želi uspehe! Kaj šele pride, so se veselili volivci. In res.


Ko Levica sedi na dveh stolih

Najprej jim je bil proračun Mira Cerarja tako všeč, da so v Bruselj poslali kar nespremenjenega, v skladu z načelom izvršilne ekonomičnosti: manj je več. Sledili so od Cerarjeve vlade podedovani socialni nemiri. A Šarec je pokazal, da so imeli javni uslužbenci prav, ko so ga izvolili kot novega sončnega kralja javne uprave. Ekstravaganca deljenja socialističnih bonbončkov se je začela. Z neverjetno lahkoto se je sklenil dogovor o plačah s sindikati javnih sektorjev. Z vladne obljube 234 milijonov evrov je velikodušna ponudba zrasla na 308 milijonov. Za center levičarskega volilnega jedra je bilo tako poskrbljeno.



Stranka Levica je dejansko najvplivnejša stranka v parlamentu, saj usmerja celotno vladno koalicijo. (Foto: STA)



Levica je pokazala svoj nadkoalicijski potencial, vložila predlog o zvišanju minimalnih plač, vlada delovnega ljudstva pa je seveda z veseljem podprla nekoalicijsko-nadkoalicijske antikapitalistične partnerje brez kakršnihkoli strokovnih analiz, kaj bo takšno ad hoc povišanje dolgoročno pomenilo za gospodarstvo. Poslanci koalicije so decembra ubogljivo podprli predlog povišanja minimalne plače na 667 evrov, leta 2020 pa na 700. In med vrsticami zasebnim podjetnikom sporočili, da če se ne bo izšlo, lahko gredo kam drugam. Nihče jih ne sili ostati – v skladu s Kordiševo ekonomsko doktrino “kapitalistično kontrarevolucijo z bajoneti sterat v morje”. Levica je vse proletarske ukrepe vlade seveda vzela za svoje. Mesec je na kongresu stranke zmagoslavno povedal, da so s svojim delovanjem v vladi neoliberalni kapitalistični družbeni red izzvali z novim političnim konceptom – ekološkim in demokratičnim socializmom. Miha Kordiš se je hvalil, da so izstavili zabeljen račun za podporo proračunu 2019, in priznal, da so bili prav on in tovariši tisti, ki so minirali že dorečeno pogodbo o nakupu oklepnikov 8×8 boxer, s tem pa ponižali in na tla postavili ministra Erjavca, ki je hotel ultimat Levice zapakirati v celofan birokratskega formalizma. Ponižanje za ponižanjem. Levica se je temeljito vživela v svojo nadkoalicijsko vlogo. Koalicijski partnerji pa so jih le nemo gledali, vedoč, da je od mladih revolucionarjev odvisen tudi njihov stolček.


Kaj pa nepremičninski zakon?

Sledila je davčna reforma, katere medijski moto je bil “stisnili bomo kapital, razbremenili bomo delo”. Spremenili so dohodninske lestvice – predvsem v prid bolje plačanim javnim uslužbencem. Zasluženi državni sekretarji in partijski vodje direktoratov so za 670 evrov na boljšem, proletariat, ki je poln upanja volil leve stranke, pa za 32 evrov. Davčno so razbremenili božičnice in regres – v posmeh zasebnemu sektorju, kjer ljubljanski birokrati očitno še nikoli na terenu niso videli, kako zaposleni v mikro podjetjih podpisujejo imaginarne pogodbe, da jim je bil regres izplačan. No, kapital so kljub temu stisnili – zvišali so davke na dohodke pravnih oseb (do leta 2022 jih bodo še dvigovali), zvišali davek na dohodke iz kapitala in postavili mejo efektivne obdavčitve na 5 odstotkov. Na gluha ušesa so naletela svarila GZS, da se bo tako poslabšala dolgoročna konkurenčnost slovenskih podjetij, Slovenija pa bo postala manj privlačna za tuje investicije in naredila naš socialistični osamelec še bolj izoliran. Stisnili pa so le tisti kapital, ki ustvarja.  Nepremičninskega zakona si ne bo upala sprejeti nobena leva vlada, še posebej ne Šarčeva, ki živi in umre na plečih kaviar-socializma. Preveč proletarskih fevdalcev z razkošnimi nepremičninami je v Ljubljani in na Primorskem.


Ministri se menjajo …

Medtem ko se je vlada na vse pretege s trošenjem davkoplačevalskega denarja trudila populistično zadovoljiti svojo volilno bazo, so ji padli trije ministri. Leben zaradi korupcije, Bandelli, ker je preveč očitno povedal, kako funkcionarji gospodarijo z davkoplačevalskim denarjem na podlagi osebnih zamer, Prešiček, ki je ministrstvo dojemal kot svoj osebni fevd, tam zaposlene pa kot služabnike, na milost in nemilost odvisne od njegove dobre volje. Hudičevo nerodno za “levo” vlado. Po medijskem moratoriju glede novic o padlih ministrih, ki je nastopil le kak teden po koncu afer, so ti na srečo že odšli iz javne zavesti. Tudi “prodajalec avtomobilov” Tugomir Kodelja, kandidat za ministra za javno upravo – ki je na zaslišanju prikazal reprizo predstave Alenke Bratušek v Bruslju leta 2014 z naslovom “nič mi ni jasno, ampak ziher je kul” –, je že odšel iz kolektivnega spomina. Ta je kot prvi nakazal, kakšen bo modus operandi nove vlade. Imenovanje neznanih padalcev, ki se jih bo brezpogojno potrjevalo (odbor je Kodeljo potrdil!), dokler njihovo neznanje ne pljuskne v javno sfero. Takšno kadrovanje danes čutimo vsak dan, ko mora kak resor reševati resnične nakopičene težave, ki izvirajo iz starih, pod preprogo pometenih grehov.



Primer “nerodneža” med ministri, ki je spet pristal med poslanci: Marko Bandelli. (Foto: STA)



Zdravstvo, o katerem so imeli pred volitvami vsi tisoč idej, kako ga popraviti, je po pričakovanjih obstalo na mrtvi točki, ujeto med umirajoče bolnike, zdravstveno mafijo, monopolni ZZZS in zasebne zavarovalnice, ko so bile zaradi porušenega sistema primorane višati premije dodatnega zavarovanja. Čakalne vrste so se daljšale, družinski zdravniki so grozili s stavkami in odhajali v tujino, razmere na otroški kardiologiji v UKC Ljubljana so postale nevzdržne. Samo Fakin je hitro obupal in “zbolel”, njegov naslednik pa se je odločil za taktiko neskončnih sestankov z direktorji bolnišnic in sindikati. Šarec nas je medtem kolektivno v svojem slogu miril, “da vse v zdravstvu vendarle ni tako slabo”, kar je bila slaba tolažba za tiste, ki jim je umiral otrok s prirojeno srčno napako, in tiste, ki so čakali v vrsti, da dobijo nujno potrebno kemoterapijo. Medtem ko Šabeder sestankuje, zadaj posli potekajo utečeno, kot do zdaj. Zdravstveni material se kupuje po višjih cenah od tržnih, korupcijsko skrajno tvegan monopol ZZZS bo očitno večen, primanjkuje družinskih zdravnikov in kirurgov, novi vladarji z gasilskimi akcijami težave rešujejo kot stari – z uvozom tujih zdravnikov. Pacienti pa se medtem pospešeno učimo štokavskih, ijkavskih in čakavskih južnoslovanskih dialektov.



Dejan Prešiček je eden od ministrov, ki ni zdržal dolgo. (Foto: STA)



Dvojna igra z migranti

Čeprav je Šarec v kabinetu zaposlil prej protimigrantsko nastrojenega Damirja Črnčeca, so se nelegalni prehodi meje letos povečali za 47 odstotkov, medtem ko so nam tako minister Poklukar, premier kot državni sekretar Črnčec zagotavljali, da zadevo obvladujejo. Ko so ilegalni migranti ugrabili 79-letnega Belokranjca in kamenjali 12-letnico, so režimu v bran stopili novinarji, ki so subtilno sugerirali, da sta dogodka izmišljena. Moledovanja prebivalcev Ilirske Bistrice, ki si niso več upali puščati otrok na igrišču po šesti uri, in pozivi policijskega sindikata, ki je vladi očital, da se ne trudi vzpostaviti reda na meji, so bili preslišani. Namesto vojske in okrepljene policijske podpore na meji je Šarec krizo reševal v svojem PR-slogu z obiskom meje skupaj s Črnčecem in Poklukarjem, neumnim gledanjem skozi daljnogled in zagotavljanjem, da je meja varna. Očitno jim v daljnogled ni padlo tistih 120 ilegalnih migrantov, ki so jih policisti našli v kampu blizu Ilirske Bistrice. Ker Šarčeva vlada ni uspela zavarovati južne meje, so Avstrijci in Italijani zavarovali svojo. Italijani celo s pomočjo slovenskih policistov, kar je politično truplo Cerar celo označil za veliko zmago meddržavnega sodelovanja. Bolj cinični med nami, ki smo bili ravno takrat ujeti v kilometrski koloni na Šentilju, potem ko so Avstrijci po tiho okrepili nadzor meje med prazniki, pa smo se zavedali, da je levici po sedmih letih neprekinjenega vladanja končno uspel sveti gral jugonostalgije – schengena de facto ni več, državljani pa spet čakamo na mejah za vstop v svobodno Evropo.



Le kaj počne Šarčev državni sekretar Damir Črnčec, ki je pred vstopom v vlado na glas kritiziral sprejemanje migrantov? Foto: sta



Vmes so še prav po neoliberalno prodali NLB in Abanko, ne glede na to, kako so se družbenopolitični delavci na Kolodvorski trudili, da Šarcu pripravijo podlago za politični pritisk na SDH, s katerim bi zadržali prodajo. Mednarodne zaveze so – na srečo – pretehtale. Seveda so se Šarec in njegovi zbrani liberalci opravičili socialistični publiki, ki jih je izvolila, in razložili, da pri prodaji niso imeli nobene izbire. Roke so jim zvezale stare zaveze prejšnjih vlad, Evropska unija, ECB, IMF, revizijske hiše, Margrethe Vestager, ekonomska politika 2004-2008 in neoliberalizem.


Kult se nadaljuje

Šarec je v času 300 dni vladanja, ko je bil po politbarometrih sodeč bolj priljubljen kot Vladimir Putin, izgubil še tretje volitve zapored. Prve na lokalnem nivoju, kjer se je kot nekoč pri SMC pokazalo, da stranka nima nobene lokalne mreže in da je celotna stranka izključno meglena politika Marjana Šarca. Dobili so le 54 svetnikov po celotni državi in nobenega župana (niti v Šarčevem Kamniku). Nato na evropskih volitvah, kjer so ankete LMŠ-ju najprej napovedovale kar 4 evroposlance, nato 3, po prvih nastopih Irene Joveve, ki je bila – po svojih besedah – “še nova in se je še učila”, celo enega. Na koncu je stranka putinovske ljudske podpore po inerciji in gasilski intervenciji POP TV na zadnjem predvolilnem soočenju vseeno dobila dva poslanca. Šarec je bil navdušen, mediji pa so poraz hitro prepakirali v relativno zmago, češ tako mlada stranka, pa že ima dva evroposlanca.



In to je bila zgodba začetka tega neverjetnega mandata. Medijsko malikovanje lika in dela Marjana Šarca. Porazi na volitvah. Neverjetna podpora na politbarometrih. Ter strokovni in politični vakuum. V času te vlade se ni dogajalo nič takega, da bi nas navdalo z upom skorajšnjega pobega iz levo-tranzicijskega statusa quo. Vlada je jezdila na konjunkturnem valu, ki ga je zanjo ustvaril zasebni sektor. O strukturnih reformah se sploh ne pogovarja. Kljub zgodovinski konjunkturi je javni dolg zaradi razkošnega zapravljanja še vedno 70 odstotkov BDP. Neizbežno recesijo bomo pričakali goli. Koalicijski partnerji medtem v brezvladju in mesarskem klanju, s katerim jih razkosavajo mediji in Šarec, kolobarijo vsak po svoje, v upanju, da bo dvajsetega v mesecu spet plača. SD z neutrudnim razrednim bojem in napadom na pravno državo v zvezi z zasebnim šolstvom. DeSUS in SAB branita interese svojih upokojencev – Erjavec z aferami v vojski, Bratuškova z njej lastno ustaljeno bruseljsko linijo “nisem pristojna, naj pristojni organi odločijo” pri excellovskih kalvarijah okrog 2. tira in Karavank. Tam že lep čas močno smrdi po tem, da se uradniki nečloveško trudijo posle podariti Kolektorju in Riku. SMC pa le še čaka na coup de grâce in möderndorferski skok na bolj zelene LMŠ-jeve pašnike.

Uspešni za koga?

Ko beremo zadnje novice, da je vlada letos sprejela vsega 6 (šest!) zakonov in imela za petino točk dnevnega reda manj kot v istem lanskem obdobju (takrat že povsem disfunkcionalna) Cerarjeva, se nehote prikrade misel, da je globoka država dobila točno to, kar si je želela. Uspešno vlado po stričevsko. Skupino neoperativnih, a častihlepnih kruhoborcev, ki bo državo ohranjala v politično-ekonomskem “leru”, medtem ko se bo v ozadju dogajalo to, za kar so bili ustoličeni: za veliki infrastrukturni rop davkoplačevalskega denarja, proti kateremu bo TEŠ 6 videti kot dobra naložba, in včasih tih, včasih pa kar odkrit boj proti privatizaciji tistega zadnjega dela  gospodarstva pod državno-političnim nadzorom, ki predstavlja zlato padalo upokojencev. Tistih, ki jim samostojna in neodvisna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija.


Mitja Iršič