Knjigo Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti sem pisal z zelo jasnim namenom. Pisal sem jo tako, da sem imel ves čas v mislih potrebo ljudi po organiziranju, po skupnem delovanju, po upiranju kultu individualizma in kulturi narcizma, ki razbijata občestva in onemogočata njihovo ustvarjanje. Pisal sem jo za potrebo po kultiviranju sočutja, občutkov pripadnosti in sprejetosti, vključenosti, pomena in smisla življenja. Nisem je pisal za populariziranje konceptov empatije, sočutja, opolnomočenja, skupnostne skrbi, etičnosti kot skrbi za drugega – takega populariziranja je še preveč, ter pogosto ni nič drugega kot zgolj poenostavljanje radikalnih humanističnih idej zaradi dobičkonosnosti in ideoloških ciljev.
