Nasilje


 





Konrad (1979):"Moji spomini na mladosti so zelo žalostni, kruti in polni solz. Ni me sram priznati, da sem, četudi sem fant, velikokrat jokal. Bili smo štirje bratje. Pazili smo drug na drugega, kajti oče je bil nasilnež, znan daleč naokoli. Najmlajši bratec ga je imel kljub številnim klofutam zelo rad. Ves čas je hodil za njim in mu pomagal nositi različna orodja, ki jih je potreboval pri delu. Ni se mu umaknil izpod nog niti takrat, ko se je oče primajal iz gostilne. Nekoč se mu ni zadosti hitro umaknil, ko je hotel sesti za mizo. Prijel ga je in ga prej, preden smo pritekli in ga rešili, treščil ob steno. Velika sreča je bila, da je zdravnik, ki je bil po spletu srečnih okoliščin na obisku pri sosedu, težkem bolniku, takoj pritekel. Brat je krvavel iz ušes, bil je v nezavesti. Sam ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so brata sicer rešili, njegovega sluha pa niso mogli. K očetu so prišli na razgovor miličniki, a kakšnih sankcij ni bilo. Oče je pil in razgrajal še naprej.

Mama je bila mila, nežna dušica. Polna neke dobrote, srčnosti in ljubezni do nas, otrok. Nikoli ne bom pozabil: oče jo je spolno nadlegoval še potem, ko je bil že star in mu tiste reči niso več delovale. Nekoč sva z bratom zaslišala hlipanje iz njune sobe. Sledili so udarci, klofute in glasno sopenje. Že sva držala za kljuko, da bi vstopila in jo rešila. Očitno je naju slišala, kajti zelo razločno, četudi ne preveč na glas, je naju prosila. ''Fanta, nikar! To ni za vaju, stran pojdita!''

Mama v življenju ni nikomur naredila ničesar hudega. Kar pomnim, je vsako jutro šla k maši, pomagala je, kjer je le mogla, če ne bi bilo nje, z brati nikoli ne bi doštudirali.

Imeli smo srečo, da je oče umrl kmalu zatem, ko je obležal. Vse do zadnje minute ga je mama negovala, hranila, umivala in prenašala njegovo tiho nasilje. Rak mu je vzel glas, a roke je imel še močne.

Ko je umrl, smo si oddahnili. Bratje smo si naredili vsak svojo hišo v neposredni bližini mame. Da bi pazili nanjo. Le najmlajši, ker je bil še samski, je živel z njo. Nekoč smo se pogovarjali o mami. Ni nam bilo jasno, zakaj hodi vsak dan na pokopališče. Po vsem hudem, kar ji je oče naredil, se nam ni zdelo logično. A smo jo preveč spoštovali, da bi ji karkoli očitali.

Nekoč sem se pa le opogumil in jo vprašal, zakaj. Pogledala me je s svojimi lepimi očmi, modrimi kot spominčice, in mi odgovorila: ''Vsakokrat, ko stojim ob njegovem grobu in vidim na spomeniku napisano njegovo ime, se razveselim kot majhen otrok. In potem odidem domov lahkih nog, ker vem, da je pred menoj mirna noč, ko bom lahko zaspala brez bojazni, da me bo kdo udaril.''

Nerodno sem jo objel in stisnil k sebi. Tako zelo sem jo imel rad, po teh besedah pa še raje!"

 










Kot čisto običajen ''Nekdo'' sem se v preteklosti že večkrat soočila z reševanjem težav, ki so jih imeli ljudje z nasilneži. Zgodb o nasilju je, žal, tudi v mojih knjigah precej.

Pri nas, Slovencih, je, žal, tako, da se nasilju raje umaknemo, kot da bi ga reševali, oziroma, da bi ustrezne službe poskrbele, da bi se umaknilo nasilneže.

Spominjam se neke zelo zgovorne zgodbe, ki sem ji bila sama priča. Šlo je za gospo z dvema otrokoma, ki ji je CSD enkrat že pomagal, da se je umaknila možu, ki je bil do nje in do otrok zelo, zelo nasilen. O podrobnostih ne bi, ker ne bi verjeli. Ker ga sistem ni ''kaznoval'', so možakarju zrasla krila in svojo nekdanjo družino je začel še bolj maltretirati. Gospa je bila že čisto na tleh, bala se je že za lastno življenje. Prosila me je, če jo peljem na CSD, kjer jih je želela prositi, naj nasilneža odstranijo. Tam je doživela hladen tuš. Bila sem zraven, prizemljilo je tudi mene. Rekli so ji namreč, da stori najbolje, da se pač še enkrat seli. Malo dlje od zdajšnjega bivališča, seveda. Na srečo je nasilneža kmalu za tem dočakala ''karma'', tako da je družina lahko zaživela človeka vredno življenje. Kaj pa, če se to ne bi zgodilo? Bi se nasilna zgodba končala z umorom? Kdo bi si pilatovsko umil roke?

**

V neki vasi je družina izgubila očeta. Sosedje so pozabili na precej zoprne razprtije, ki so jih imeli z njim, stopili so skupaj in družini pomagali po svojih najboljših močeh. Med drugim so zamenjali dotrajano streho na njihovi hiši, brezplačno so napeljali centralno kurjavo, družina je plačala le material. Ni minilo leto, ko je ulica, v kateri so živeli, dobila priložnost za optiko. Takrat pa se je začelo: dotični so sprva dali dovoljenje, da se na njihovem prekoplje  kakšnih 10 metrov za kable, a so se potem čez noč premislili. Še več: od izvajalca so zahtevali celo odškodnino, četudi so s svojim podpisom jamčili, da del ne bodo ovirali. Sosedu, ki jim je v tragediji najbolj stal ob strani, so, meni nič-tebi nič- posekali tri jablane, z izgovorom, da na njihov vrt ''meče senco''.

**

V neki firmi so zaposlili gospo, ki je bila- milo rečeno- poosebljena zloba. ''Jebala'' je podrejene, veliko je bilo bolniških, a vodstvo se ni zganilo. Po spletu okoliščin je prišla na dotični oddelek tudi študentka, ki je bila hčerka ženske, s katero je eden od šefov skakal čez plot. Pritožila se je mami, ta pa svojemu ljubimcu. A brezuspešno. Skomignil je z rameni:''Dokler imamo na oddelku to Zlobo, imamo v vodstvu manj dela.''  

**

Takšnih in podobnih zgodb in zgodbic iz vsakdana je še na tisoče. Nekatere se zgradijo na lažeh, na podtikanjih, druge spet na t. i. ''nedotakljivosti'' oseb, ki jim nihče nič ne more. Večina takšne nasilneže stoično prenaša, tudi sodišča jih na koncu ''zaradi pomanjkanja dokazov'' izpustijo na prostost. Žrtve se nasilnežem umikajo, zaradi njih prodajajo hiše, stanovanja- ter bežijo drugam, kjer jih- prej ali slej- nasilneži ponovno dohitijo.

Na šolskih hodnikih je takšnih, ki vzbujajo že v prvem razredu strah in grozo- preveč. Nihče jim nič ne more.

Redke so soseske, ki v svoji sredi ne bi imele nasilneže, ki bi jih izsiljevali, ''zajebavali'', se iz bližnjih norčevali. Neštetokrat kličejo policijo, a so brez moči. Tudi če policija pride- se nič ne zgodi. Morda se, ko takšen koga ubije. A ga običajno doleti le kakšno leto ali dve počitnic za rešetkami, preden se vrne in nadaljuje delo.

 

Nasilnežev je vse polno tudi na družabnih omrežjih. Za nekatere, ki jih osebno poznam, vem, da so za njihovo nenavadno obnašanje ''krive'' psihične bolezni, morda celo alkohol.

ali iz majhnih, družinskih nasilnežev, ki maltretirajo najprej brate in sestre, potem sošolce, partnerja, sodelavce, zrastejo osebe, ki se jih bližnji bojijo, ne morejo pa nič ukreniti, da bi bili varni pred njimi?