Naša ljubezen do Jezusa v sveti Evharistiji


Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Pelikan je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.

Jezusje na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.


Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”

Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom pokleknemo.


Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”

“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”

O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”


Fatimski pastirčki so se odlikovali v ljubezni do 'skritega Jezusa'. Tudi po več ur, kar celo dopoldne so ga častili. Ko je bil Frančišek bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

p. Anton