Kaj imajo skupnega Anže Kopitar, Luka Dončić, Jan Oblak, Ilka Štuhec, Primož Roglič, Miha Zarabec, Tadej Pogačar, Tine Urnaut, Kristjan Čeh, Tina Šutej, Alenka Artnik, Janja Garnbret, Peter Kauzer, Timi Zajc, Tim Gajser in še mnogi drugi naši športni velemojstri v različnih športnih panogah? Najprej to, da so v sami svetovni špici, da so vsi športne korake začeli pri nas v Sloveniji in da prihajajo iz različnih športov. Tudi to, da so dostojni nasledniki Jureta Zdovca, Zlatka Zahoviča, Uroša Zormana, Tine Maze, Petra Prevca, Primoža Peterke, Brigite Bukovec, Primoža Kozmusa, Bojana Križaja, Primoža Ulage, Braneta Oblaka, Rajmonda Debevca, Iztoka Čopa, bratov Boruta in Darjana Petriča, Mateje Svet, Dejana Zavca, Sare Isaković, Urške Žolnir in še bi lahko naštevali. Tudi kakšnega vrhunskega alpinista, kegljača …
Že odkar pomnim, naši športniki dokazujejo, da ne drži, kar je veljalo nekoč za časa Jugoslavije, da smo dobri le v zimskih športih. Še zdaleč ne, naši športniki so nas že nekoč pogosto razveseljevali z odličnimi dosežki v različnih, ne le zimskih športih. Še bolj danes, ko skoraj vsakodnevno navdušujejo z zmagami, tako na evropski in svetovnih prvenstvih, kot na olimpijskih igrah. Zagotovo smo Slovenci svetovni fenomen. Le za kakšno manjše milijonsko mesto nas je, dobra dva milijona, pa se zdi, ko spremljamo naše športne uspehe, da nas je najmanj desetkrat toliko.
Zagotovo se je treba pokloniti našim staršem, ki so nam omogočili treninge v športnih društvih in klubih, šolam, ki vedo, kako pomemben je zdrav duh v zdravem telesu, in nenazadnje odličnim športnim trenerjem, ki znajo in zmorejo iz mladih upov izoblikovati športne ase. Seveda se pogosto dogaja, da nam športniki že mladi »uidejo« v tujino, kjer je več denarja, kjer so ligaška tekmovanja močnejša, a za vedno je v njihovih športnih kartonih zapisano, da so se abecedo športa učili v svoji družini, v naših šolah in športnih klubih. Zato ne preseneča, da so naši športniki med najboljšimi že tudi na mladinskih svetovnih prvenstvih.
Vesel sem, da iz naših klubov še vedno prihajajo odlični mladi športniki, malo pa me tudi skrbi, kaj nam prinaša pretirana digitalizacija. Vse redkeje namreč opazim na kakšnem dvorišču otroke, ki bi se podili za žogo, igrali badminton, se lovili, na kakšnem pobočju, da bi se sankali … Vse pogosteje pa opazim skupino otrok, ki hodijo po parku zazrti vsak v svoj pametni telefon. Čeravno je tudi teh vse manj zunaj, najpogosteje so »zabubani« v svoje elektronske naprave kar v »varnem« zavetju svojih malih sob, kjer iz dneva v dan postajajo večji odvisniki. Digitalni odvisniki. Je pa že boljše, da so naši otroci športni odvisniki, mar ne?
Torej taki, ki jih po opravljenih šolskih obveznosti vleče ven med prijatelje, kjer brcajo, se lovijo, se sankajo, smučajo, se družijo in ki gredo radi v svoje športne klube, kjer trenirajo v upanju, da bodo kdaj vsaj malce tako uspešni kot prej omenjeni športniki. Nenazadnje pa se bodo prek športa naučili tudi, da so na svetu tako zmage kot porazi in tudi (predvsem to), da ne gre drugače, da se je treba za uspeh tudi pošteno spotiti.
Ravno o tem govori moja zadnja knjiga Zamegljeni čas, ki je v tisku. Govori o časih, ko smo živeli še brez pametnih telefonov in drugih elektronskih naprav, najpogosteje kje v naravi, na makadamskem dvorišču, kje v gmajni, za barakami … Enkrat z žogo, drugič s kakšno zanimivo družabno igro, z doma narejenimi loparji za namizni tenis, se kje skrivali in nenazadnje odkrivali drug drugega. Kar pa se mi zdi najpomembnejše, ne spomnim se, da bi petdeset let nazaj kdo med nami obiskoval psihologa ali psihiatra. Kaj pa danes? Odgovor prepuščam vam.
Dodajam le še to, da mi Slovenci to imamo. Imamo znanje, imamo dobre gene in dovolj smo trmasti, da pogosto uspemo. Tako v športu, dokazljivo tudi na kulturnem področju, v znanosti in še kje. Ni vrag, da ne bomo enkrat ponovno spet v politiki. Parkrat nam je že uspelo.
The post Mi to imamo appeared first on Slovenec.
