Morda nekoliko pretirano, a ravno zaradi podobnih zgodovinski razmer ni daleč od resnice, da sta državi v točkah, kjer se razhajata, alternativna realnost ena drugi. Kjer je ena bolj uspešna, lahko, tako kot tekom dolge zgodovine odnosov med narodoma, druga najde navdih, da uspeh doseže tudi sama. Eden od zgledov, ki ga daje Češka za Slovenijo, je gotovo odnos do Cerkve ter poslušnost za politične ideje, ki ne izhajajo iz leve totalitarne dediščine.
Nova slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, ki je bojda kandidirala na »liberalni« podlagi, je v svoji kampanji politične točke za zmago pridobila tudi s tem, da se je opredelila v prid obdavčitvi Cerkve v delih, kjer še ni obdavčena, kar bi med drugim močno poslabšalo osebne prihodke župnikov, ki morda celo v večini primerov ne dosegajo vsote minimalne plače. Kandidati, ki pri nas direktno zagovarjajo krščanske vrednote, kot je bil na lanskih volitvah Janez Cigler Kralj, pa so že vnaprej obsojeni na velik neuspeh. Pirc Musar je bila kljub agresivnem odnosu do cerkve izvoljena, četudi je pri nas dobri dve tretjini prebivalstva še vedno opredeljenih za katoličane, versko neopredeljeni (ateisti, agnostiki itd.) pa predstavljajo približno petino. Vpliv medijev in politična kultura se v zadnjih treh desetletjih pač nista dovolj oddaljili od mentalitete nestrpnega socializma.
Ateistična Češka premore večjo strpnost
Na Češkem, kjer je verska sestava ravno obratna in tudi za standarde sekulariziranega Zahoda radikalno razkristjanjena, kjer se največ petina prebivalstva opredeljuje s katerikoli religijo. Pa so kljub temu našli pot, ki je resnično liberalna, in ne zgolj nominalno, kot pri nas ...
Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj ...
