KOLUMNA: Na podeželju in v mestih

milena_miklavcic_petpredpeto


Med podeželjem in mesti so bile že nekoč razlike. Le da ne tako opazne, kot so danes, ko lahko s pomočjo elektronskih in klasičnih medijev malodane v živo spremljamo vse, kar se tu in tam dogaja. Svet pa postaja ''globalna vas'', kjer si drug drugemu gledamo v lonec.





Na prvi pogled se zdi, da je podeželje tisto, ki še zmeraj goji določene tradicionalne vrednote, ki so, celo v hudih porodnih krčih, preživele stoletja. Spominjam se ''malenkosti'', ko sem kot petnajstletna prišla v velemesto, v Ljubljano. Že moja oblačila, ki jih je sešila mama, so izstopala. Da o frizuri ne govorim. Nisem si pulila obrvi, lakirala nohtov. Dolgolasci, četudi so igrali bobne v takrat zelo popularnem bandu, mi niso bili všeč. Morda tudi zato ne, ker so že na dober meter oddaljenosti zaudarjali po mnogočem, le po čistoči ne. Sošolka P., prijetno mestno dekle, je bila nora nanj. Toliko časa je pritiskala name, da sem mu v njenem imenu napisala kar nekaj vročih ljubezenskih pisem.





Bolj, kot so danes kraji na podeželju na ''prepihu'', več je tudi ''ohlapnosti'' v toleranci, kaj je prav in kaj ni.





Misel, da je treba v življenju uživati, ne glede na ceno, je vedno bolj vabljiva!





Nedavni škandal v zvezi s kampanjo 2023 luksuzne blagovne znamke Balenciaga, ki je bila predstavljena sredi novembra, je primer, ob katerem se vprašamo, kam drvi ta svet. Otroški manekeni so paradirali po odru obkroženi s predmeti, ki se nanašajo na kontrakulturo BDSM (bondage, sado-mazohistično). Izstopali so zlasti medvedki z usnjenimi pasovi in ovratnicami s ključavnicami. Na srečo so se številni uporabniki interneta obrnili neposredno na blagovno znamko, ki je bila hitro obtožena otroške pornografije in seksualizacije otrok.





Žal pa nihče ne dvomi, da izrojeni um, naslednjič ne poskusi s kakšnimi novimi ''fintami''.





Kaj ni žalostno; režiser filma Pravzaprav ljubezen Richard Curtis je svoj lastni film okrcal zaradi pomanjkanja raznolikosti in dejal, da se zaradi prevlade belih igralcev počuti neprijetno in nekoliko neumno.





Razen redkih izjem so sodobne filmske stvaritve pogosto na meji dobrega okusa. Negledljive pravzaprav.





Novinarji, administratorji in upravljavci spletnih omrežij vsepovsod po svetu in tudi pri nas natikajo nagobčnike. Seveda ne vsem. Zgolj tistim, ki opozarjajo na progresivno woke kulturo. Če bomo s takšno hitrostjo drveli proti moralnemu dnu, je trenutek, ko je Neron igral na harfo, medtem ko je Rim gorel, že za prvim vogalom.





Pred 20-30 leti ni še nihče (morda zelo redki) govoril o ''osebni rasti''. Danes se z njo ukvarjajo skoraj vsi, ki kaj dajo nase.





Kot kaže - brez večjega uspeha. Toliko težav v medsebojnih odnosih, kot jih imamo danes, nismo imeli nikoli poprej.





Še huje: toliko težav s samimi s seboj, kot jih imamo danes, prav tako ne.





Tudi lastno telo se je za dober ali slab denar prodajalo že od nekdaj. V mojih štirih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače je o tem ''prodajanju'' kar nekaj zgodb.
Se spomnite romana pisatelja Dostojevskega, Zločin in kazen? Pripoveduje o mladem študentu Razkolnikovem, ki, prepričan, da je nadčlovek, enak bogu, zato ubije staro žensko in nato še njeno polsestro. A zločin na koncu prizna in sprejme tudi zasluženo kazen.





Pri sodobnih zgodbah, če ostanem pri prodajanju telesa, so vedno redkejši tisti, ki bi si bremenili svojo vest. Tudi ''uporabniki'' se ne ukvarjajo z njo, četudi se zavestno spustijo v avanturo z mladoletnico.





Človeštvo je zlasti na področju zlorabe telesnosti, od otrok, do moških, do žensk, že prestopilo Rubikon.





Iztekajoče leto je zaznamoval seksualni škandal med elitnimi umetniki na Tivolski 44. A se je tresla gora - rodila se bo miš. Ker drugače ne more biti.





Zanimiva pa je zgodba beograjske policistke. O njej pišejo v Dnevniku. Preberite si jo. Razkriva vso kloako sveta, tistega, ki ima vedno več pristašev, in posnemovalcev. Mlada, 27. letna policistka iz Beograda je pred dnevi, kot že tolikokrat dotlej, prišla v službo, da bi sodržavljane varovala pred nepridipravi. A njen dan nikakor ni šel po načrtih. Ob vstopu na postajo so jo ustavili, ji odredili, naj sleče uniformo in obleče civilna oblačila, potem pa ji nataknili lisice ter jo odvedli na zaslišanje. Tam je domnevno priznala, da prodaja svoje telo, obenem pa naj bi razkrila tudi, za koga je delala. Bogatim sta s kolegico računali tudi do tisoč evrov na večer





''Pa kaj se greš,'' bodo rekli nekateri. ''Pusti nam, da živimo, kot nam paše!''





Ko se naduti človek enkrat počuti kot Bog, ni vrnitve.





Pravi Bog sicer konča na križu, a gre potem v nebesa.





Človeka, ki ga igra, pa le še zagrebejo, če si ga prej ne privoščijo jastrebi.




Vsebina KOLUMNA: Na podeželju in v mestih objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi