Inštitut Iliade je francoski think-tank, ki nadaljuje tradicijo nove desnice. S tiskovnim predstavnikom tega inštituta, Bastienom Frimasom, smo spregovorili o njihovih dejavnostih, idejah in tudi o glavnih težavah, s katerimi se danes sooča Francija. Njihovo spletno strani si lahko ogledate tukaj.
Kot inštitut, ki se imenuje po veliki antični pesnitvi, nam povejte kako pomemben menite, da je bil vpliv Homerja in antične Grčije na evropske kulture in civilizacijo?
V svojem delu Država je Platon za Homerja dejal, da je »izobraževalec Grčije«. Sama Grčija pa je izobraževala Rim, ki je zatem izobrazil celotno Evropo. Homer zares predstavlja temelje naše civilizacije, saj je v svojih dveh epskih pesnitvah izvrstno opisal idealen in obenem zelo človeški svetovni nazor, ki je pripadal našim evropskim prednikom iz bronaste dobe.
Čast. Andreia; možat pogum. Kalos kagathos; dobro in lepo. Zvestoba rodu in spoštovanje priseg. Arete; prizadevanje za odličnost v vsem. Čaščenje bogov in prednikov. Meden agan; brez pretiravanja v vsemu. Vse to je do nekaj desetletij nazaj tvorilo osnovo tega čemur pravimo »paedeia«, oziroma klasične izobrazbe aristokrata, resničnega kavalirja. To je bistvo Homerja.
Pokojni francoski zgodovinar in identitarni avtor Dominique Venner je bil mnenja, da se Homer nahaja pri samem viru evropskih tradicij in vrednot. Se strinjate z njim?
Dominique Venner je smatral, da sta Iliada in Odiseja sveta spisa našega ljudstva. Homer je brezčasen vir, k kateremu se lahko vedno vračamo. Francoski romanopisec Sylvain Tesson je to prekrasno izrazil z besedami: »Grki nam kažejo to, kar sami še nismo postali«. Imenovanje našega inštituta za daljnosežen evropski spomin po Iliadi je bilo zato precej samoumevno.
Katere so vaše glavne dejavnosti? Organizirate kakšne dogodke in srečanja?
Naš inštitut se osredotoča na izobraževanje, spodbujanje premišljevanja, in na širjenje idej. Glavna in najpomembnejša dejavnost je intelektualno usposabljanje mladih Evropejcev. 350 ljudi različnih družbeno-kulturnih ozadij se je že udeležilo naših tečajev o filozofiji, politiki, evropski zgodovini in kulturi. Naš cilj je, da jim pomagamo razumeti kdo so, zakaj bi morali biti ponosni na našo civilizacijo, in kako lahko pripomorejo k njenemu preživetju. Hočemo jim dati sredstva, s katerimi bodo lahko »jahali tigra« (izraz povzet po knjigi Juliusa Evole op. prev.), torej sredstva, s katerimi bodo obenem lahko razmišljali in se obnašali v skladu s tradicijo svojih prednikov in bili popolnoma funkcionalni v modernem svetu, oziroma bili v tem svetu, vendar ne tudi del tega sveta. Nenazadnje jim želimo pokazati kako lahko ohranijo delce evropske dediščine, da bi se tako pripravljali na evropski preporod.
Prav tako izdajate tudi knjige. Povejte nam kaj več o tem. Katere od vaših izdaj so bile najbolj uspešne?
Imamo tudi think-tank, ki vključuje raziskovalni center z akademiki in neodvisnimi misleci, dejavnimi na določenih področjih, od genetike do folklore, od zakonov do geografije. Tovrstne dejavnosti velikokrat vodijo do objavljanja knjig, do sedaj smo jih namreč izdali že približno trideset. Večinoma gre za manjše knjige, napisane tako, da so razumljive in lahko berljive. Naše najuspešnejše izdaje vključujejo političen priročnik o tem kako se soočiti z javno demonizacijo, tri ekonomske knjige o fevdalizmu, kapitalizmu in liberalizmu ter knjigo, ki razgalja »woke« teorijo o »belem privilegiju«. Med našimi zadnjimi izdajami je knjiga o Tolkienu in evropski tradiciji, pomembno delo, ki se bo verjetno uvrstilo med naše uspešnice. Vendar pa naš cilj ni zaslužek. Knjige prodajamo po najnižjih možnih cenah. Najpomembneje je to, da širimo naše ideje.
Konec koncev hočemo, da naše ideje dosežejo javnost. Kot sem že rekel je objavljanje knjig del tega, pri tem pa se poslužujemo več različnih načinov pri prevajanju naših knjig v tuje jezike. Prav tako organiziramo v osrčju Pariza vsako leto srečanje in konferenco, ki se je udeleži več kot tisoč ljudi. Na zadnjih dveh smo se posvečali gospodarstvu in politiki, naslednja pa bo o antropološkem zatonu. Prav tako prirejamo tudi druge konference povsod po državi, podpiramo umetniška ustvarjanja in razstave ter organiziramo zbiranja sredstev za identitarne projekte in podjetja. Imamo tudi spletno stran, kjer redno objavljamo politične in kulturne vsebine
Francija je domovina t.i. nove desnice, ki se je razvila iz think-tanka GRECE in je prerastla v ne le francosko, temveč tudi evropsko novo desnico. So misleci nove desnice imeli velik vpliv na vaš inštitut? Ali s katerimi od njih tudi sodelujete?
Nova desnica skupaj s svojimi misleci, med katerimi nekateri poučujejo tudi naše študente, je osnova inštituta Iliade. Smo posodobljena nova desnica. Glede vprašanj, ki so še vedno pomembna, imamo enaka stališča, obenem pa jim dodajamo nove analize, ko so le-te zaradi hitro spreminjajoče se družbe potrebne.
So med vami in omenjeno novo desnico tudi kakšne razlike?
Ena izmed bistvenih razlik je naš odnos do krščanstva. Nova desnica, ki je bila radikalno antiegalitarna in antiuniverzališčina ter je na njo močno vplival Nietzsche, je občasno grobo napadala krščanstvo. Tudi mi smo antiegalitarni in antiuniverzalistični, Nietzsche pa tudi za nas ostaja pomemben, vendar pa smo zaradi dveh razlogov opustili tovrstno antikrščansko stališče. Prvič; krščanstvu priznavamo njegov upravičen položaj v zgodovini naše civilizacije s to izjemo, da smatramo, da se je skozi najplemenitejše, najmogočnejše in najlepše plati krščanstva izražala evropska duša ter da brez nje krščanstvo samo po sebi ne bi moglo kateremukoli ljudstvu dati gotskih katedral in srednjeveškega viteštva. In drugič; jasno se zavedamo, da imamo veliko več skupnega z identitarnimi kristjani ali s tradicionalističnimi katoliki, kot pa s katerimkoli liberalcem, česar se zavedajo tudi oni. Duhovni spor predvsem med mlajšo generacijo izginja v korist skupnega boja za ohranitev naše civilizacije. To dokazujejo tudi naši tesni stiki s tradicionalističnim mladinskim gibanjem Academia Christiana.
Morda ste seznanjeni s sledečo idejo iz romana Gepard, ki ga je napisal Tomasi di Lampedusa: »Da se ne bi nič spremenilo, se mora spremeniti vse«. Naš manifest je obenem skladen z manifestom think-tanka GRECE in nova jasna in pragmatična vizija trenutnih izzivov z uresničljivimi predlogi glede soočanja z našimi sovražniki, odpora proti dekadenci in ponovnega vzpona, ki bo skladen s tem kdo smo kot Evropejci.
So na vas poleg mislecev nove desnice vplivali tudi drugi avtorji in filozofi?
Navdihujejo nas številni avtorji. Kot Evropejci smo dediči, oziroma »škratje, ki sedijo na ramah velikanov«, kot je rekel francoski srednjeveški filozof Bernard de Chartres. Aristotle, Machiaveli, Nietzsche, Evola, misleci konservativne revolucije, Heidegger, Carl Schmitt in Julien Freund ter Dumézil so le nekateri izmed avtorjev, na katere se sklicujemo na naših tečajih.
Lahko vam povem tudi katere osebe naši študenti izberejo za vzor in navdih pri svojih zaključnih nalogah: Dominiqua Vennerja, Juana Avstrijskega, Ernsta Jüngerja, Patricka Pearseja, Ateno, Marka Avrelija, Leonidasa, kralja Arturja, Jeana Raspaila, Danteja Aligherija, Tolkiena, Homerja, Leonarda da Vincija in Frédérica Mistrala. Vsi od njih pripadajo naši skupni evropski kulturi in predstavljajo njene določene vidike.
Med naštetimi moram izpostaviti predvsem Dominiqua Vennerja, saj je bil naš inštitut ustanovljen kot izpolnitev njegovih poslednih želja. Nekaj svojih bližnjih prijateljev je namreč prosil, da naj ustanovijo identitarno »akademijo« za evropsko mladino, ki bi posredovala novim generacijam naš Weltanschauung, naše tradicije, našo civilizacijsko dediščino in politično vizijo ter bi s tem omogočila vzpon identitarne aktivistične aristokracije, ki bi bila zmožna ohraniti, braniti in širiti danes ogroženo idejo o tem kdo pravzaprav smo.
Na zadnjih francoskih predsedniških volitvah je precej zrasla podpora Marine Le Pen, relativno dober rezultat pa je imela tudi novonastala stranka Rekonkvista Érica Zemmourja. Kako gledate na tovrstne desničarske politike? Mislite, da bi v primeru zmage na volitvah lahko kdo izmed njiju dosegel kakšne bistvene spremembe? Ima Le Penova možnost, da zmaga na naslednjih volitvah?
Inštitut Iliade ni povezan z nobeno politično stranko, obenem pa pozitivno gleda na vse, ki hočejo zaščititi našo identiteto ter omejiti ali preokreniti migracijske trende. Če bi bil kdo od njiju izvoljen, bi pravzaprav lahko marsikaj spremenil, predvsem na nacionalni stopnji, saj naše ustanove dajejo izvoljenemu predsedniku ogromno moč – med drugim lahko zaobide parlament in s pomočjo referenduma celo ustavno sodišče – , pa tudi na evropski stopnji, saj ima Francija še vedno zelo pomembno, čeprav vse manjšo, vlogo v Evropski uniji. Sprememba v Franciji bi lahko tako z malce sreče veliko prispevala k spremembam v Evropi.
Ne morem reči ali bo Marine Le Pen lahko zmagala na naslednjih predsedniških volitvah. Če bi se znova soočila z Macronom, potem verjamem, da bi verjetno lahko. Vendar pa se ne bo soočila z Macronom, saj je z našo ustavo omejen na samo dva zaporedna mandata. Zato je to odvisno od tega s kom se bo soočila, oziroma od tega kdo bo nasledil Macrona kot glavni liberalni kandidat. Tega pa v tem trenutku ni mogoče predvideti.
Množične migracije so v Franciji velika težava. Kakšno je trenutno stanje glede tega?
Trenutno stanje je obupno. Zakon prepoveduje izvajanje statistik o etničnem poreklu. Vendar pa so kljub temu, zahvaljujoč podatkom o izvoru migrantov, določene številke znane. Vsaj 8,6 milijona ljudi, oziroma 13 odstotkov prebivalcev Francije, je migrantov ali njihovih otrok. K temu bi bilo treba prišteti še njihove vnuke, predvsem zato, ker je med neevropejci stopnja rodnosti veliko višja, vendar pa glede tega nimamo jasnih podatkov. V določenih predelih boste težko naleteli na etničnega Evropejca. Gre seveda predvsem za t.i. »no-go cone«.
Dve leti nazaj so upokojeni francoski generali objavili javno pismo, v katerem so svarili, da lahko v Franciji pride do državljanske vojne, če se stanje ne bo spremenilo. Verjamete, da lahko v bližnji prihodnosti Francija res doživi državljansko vojno?
Dejstvo je, da so multirasne družbe konfliktne. Nasilje postane rasno motivirano. Če bi prišlo do vojne, pravzaprav ne bi šlo za »državljansko« vojno, saj na naših tleh že živi več ljudstev in obstaja več ločenih družb. Bolj pravilno bi bilo reči, da bi šlo za rasno vojno, katere začetke lahko že opazimo skozi ulično nasilje in terorizem, ki je usmerjen proti simbolom Francije; policistom, cerkvam in celo gasilcem ter, preprosto povedano, proti belcem. Evropejci so tarče napadov, umorov, posilstev ali pa nasilja »za zabavo«, zato ker so belci.
Takšni vojni se lahko izognemo. Moramo se ji izogniti. Inštitut Iliade ne promovira vojne temveč se zavzema za edine stvari, ki jo lahko preprečijo; za kulturni preporod naše civilizacije, ki bi ustavil naš propad in duhovno praznino, ki jo le-ta povzroča, za zaščito Evrope kot naše domovine, za prepoved islama, kot religije, ki je nezdružljiva z našim načinom življenja, za pravico do ohranjanja naše identitete in za množično remigracijo neasimiliranih ljudi neevropskega izvora, med katere lahko prištevamo večino le-teh.
Nekatere ankete kažejo, da je kar 60 odstotkov Francozov zaskrbljenih zaradi velike demografske zamenjave. Bi rekli, da so takšne ocene realistične?
Ne le, da so realistične, verjetno gre za skromne ocene, saj v Franciji živi že na milijone neevropejcev, ki imajo francosko državljanstvo. Zato trditve »določen odstotek Francozov…« več ničesar ne pomenijo; če bi želeli imeti resnično oceno, bi morali spraševati le etnične Evropejce. Če bi vprašanje glede migracij zastavili samo Francozom in ljudem evropskega porekla, bi bil omenjen odstotek večji od 60 odstotkov.
Treba je poudariti, da je bil pri tovrstnih vprašanjih, kot so »Ali imamo preveč migrantov?« ter »Ali predstavlja islam problem?«, ki se jih že desetletja redno postavlja v anketah, pritrdilen odgovor Francozov vedno okoli 60 ali 70 odstotkov. Dejsto, da navkljub trenutni zamenjavi prebivalstva ta odstotek ostaja isti, je samo po sebi dovolj zgovorno. Glede na to, da znotraj našega prebivalstva delež belcev upada, to pomeni, da se vse večje število Francozov, tudi med liberalnimi volivci, začenja zavedati eksistenčne grožnje naši etnokulturni identiteti, ki jo predstavljajo množične migracije.
Je k temu, da se Francozi zavedajo velike zamenjave uspešno prispeval tudi identitarni metapolitični aktivizem?
To, da se večina Francozov zaveda velike zamenjave je le posledica te zamenjave same. Le-ta je očitna za vse prebivalce ali obiskovalce srednje velikih mest, kjer jo lahko opazijo z lastnimi očmi. Identitarni politični in metapolitični aktivizem pa je dosegel nekaj drugega in precej bolj pomembnega; ustvarja in popularizira izraze za to kar se dogaja – kot je na primer »velika zamenjava«, izraz, ki se je razširil povsod po Zahodu -, s tem pa spodbuja razmišljanje o tem ter daje legitimnost splošnem izražanju zaskrbljenosti glede tega vprašanja in obenem nudi rešitve, kot so ideja o civilizacijski preferenci, potreba po zaščiti naše identitete ali projekt remigracije. Ko je predsedniški kandidat Éric Zemmour predlagal ustanovitev ministrstva za remigracijo, se je s tem strinjalo 66 odstotkov Francozov. Že to je samo po sebi uspeh. Sedaj je treba takšne predloge tudi udejanjiti.
Kakšne so glavne posledice kulturnega marksizma in t.i. »teorije spola« v Franciji? So tovrstne »teorije« vključene v učne programe francoskih šol?
Postmodernizem prevladuje v vseh porah naše družbe. »Spolna« ideologija je vključena v naše šole do te mere, da je minister za izobraževanje ukazal učiteljem, da morajo spoštovati izbrane »osebne zaimke« učencev. Feminizem, ki širi sovraštvo do moških, prepričanje o belem privilegiju in prebujenost (wokeism op. prev.), etnomazohizem, zgodovina islama namesto francoske zgodovine…z vsem tem indoktrinirajo naše otroke, da bi zasovražili svojo dediščino, svoje prednike in tudi same sebe.
Gre za najnovejše posledice liberalizma, v katerem mora biti popoln potrošnik »osvobojen« vseh »določenosti«; skupnosti, kot sta narod in družina, tradicij, družbenih kodeksov, med katere spada klasična francoska vljudnost, in seveda identitete. Le tako bo lahko svobodno sledil svojim potrebam in se kot nerazpoznavna enota potepal po prostem trgu v iskanju svojih najboljših individualnih interesov, ne ozirajoč se na skupno dobro, saj pojem »skupnega« ne bo več obstajal.
Pravzaprav je ravno to ideja Renauda Camu
