Glasovanje o Toninu tudi glasovanje o koaliciji – Tonin z Janšo govoril dvakrat, Šarcu pa dal program

Sinočnje glasovanje o zaupnici Mateju Toninu je bilo pravzaprav na nek način podaljšanje volilne kampanje. Jasno je bilo, da bo Matej Tonin dobil zaupnico in, da je bilo glasovanje samo “face-saving”. Če so v NSi naredili eno napako, je bilo jasno, da je ne bodo ponovili še drugič. V mislih imam Peterletovo izjavo, da se nikoli ne menja konja v ciljni ravnini. 51 glasov je na seji sveta stranke NSi Tonina na vrhu pričakovano podprlo, devet pa se jih je strinjalo, da Tonin z vrha odide.


Prav zanimivo bi bilo poslušati razpravo, recimo nekdanje predsednice Ljudmile Novak, ki je na predsedniških volitvah dobila odstotkovno več kot Tonin, vendar je morala oditi zaradi paradigme o novih obrazih in iskanju slovenskega Kurza. To je sinoči Ljudmila Novak, ki se je sicer izognila izjavi za medije pred in po seji sveta, tudi vrgla v obraz članom vrha Nove Slovenije.


Predsednik NSi Matej Tonin je po tem, ko je bilo znano, da stranka na volitvah ni dobila več kot 10 odstotkov glasov, organom stranke ponudil svoj odstop. S tem se je držal svojih napovedi pred volitvami, da bo ponudil odstop, če stranka na volitvah ne bo dosegla 10-ih odstotkov. Svet stranke bo o ponujenem odstopu odločal v najkrajšem možnem času, je še dodal.


“Rezultat ne omogoča lahkega vladanja, vsakršna enoblokovska koalicija bi pomenila težave,” je ocenil Tonin v prvem odzivu na delni rezultatov volitev. Poudaril pa je, da je rezultat najboljši, odkar se je NSi vrnila v parlament, saj so ga izboljšali za 40 odstotkov. Po delno preštetih glasovnicah so jim volivci tokrat zaupali sedem poslanskih mandatov. A cilja, podvojitve števila poslancev, niso dosegli, zato je Tonin organom stranke ponudil odstop.


Tonin je ocenil, da je kakšen odstotek k slabšemu rezultatu botrovala predvsem velika razpršenost glasov. “Strank je bilo veliko in v takem zverinjaku je bil vsak odstotek dragocen,” je bil slikovit Tonin.


Takoj po volitvah pa je v izjavi za medije Toninovo ponudbo za odstop komentirala tudi nekdanja predsednica NSi Ljudmila Novak: “Kadar nekaj tako zelo poudarjamo in obljubljamo, je dobro, da se tega držimo, sicer lahko izgubimo zaupanje ljudi.” Sama je sicer pričakovala boljši rezultat glede na napovedi mlade ekipe. “Pozitivno je, da sem bila izvoljena in, da ima stranka več poslancev,” je dejala. Bo pa sestavljanje koalicije po njeni oceni letos “res zelo zanimivo”.


In res bo zanimivo. Je pa po sinočnjem glasovanju že mogoče reči, da je bilo na nek način glasovanje o Toninu oziroma glasovanje o zaupnici Toninu tudi glasovanje o tem, v katero koalicijo bo šla Nova Slovenija. Tonin, ki se je včeraj srečal s Šarcem, je priznal, da se je z Janezom Janšo po volitvah pogovarjal dvakrat, ni pa hotel povedati ali osebno ali po telefonu.


Kot je bilo razumeti sinočnji nastop Tonina pred člani sveta, češ, da Nova Slovenija ne bo tista, ki bo “delala razdor na desnici,” je mogoče interpretirati, da NSi ne bo šla v levosredinsko koalicijo. Mogoče bi Šarec taktično lahko ponudil mesto predsednika Državnega zbora prav Mateju Toninu in ga tako vezal nase oziroma povečal možnost vstopa NSi v njegovo koalicijo. Vendar, tudi to, vsaj po oceni zadnjih dogodkov, ne bi bila nobena garancija, da bo NSi šel v levosredinsko vlado.


Na nek način lahko pričakujemo reprizo koalicijskega pogajanja z NSi, ki jo je opravil še Miro Cerar leta 2014, ko je poskušal v vlado dobiti NSi, vendar pogajanja niso bila uspešna. Vsekakor bi bila večja možnost, da bi NSi pristala v levosredinski vladi letos, če bi jo seveda vodila Ljudmila Novak, tako pa, vsaj sodeč po poteku seje in rekonstrukciji vseh izjav, praktično pod Matejem Toninom in ekipo “novih mladih obrazov” ni velike možnosti za vstop NSi v levosredinsko koalicijo.


Vendar, si pač v NSi morajo dvigovati ceno v smislu “mi smo sprejemljiva stranka za vse koalicije z najboljšim programom”. Zato ni bilo čudno, da je včerajšnja seja sveta izzvenela kot nekakšno nadaljevanje volilne kampanje ali pa vsaj bolj opozarjanje nase pred ključnim dejanjem volitev – sestavljanjem koalicije in vlade.


Tonin je tudi dejal, da bomo koalicijo “verjetno dobili šele v tretjem krogu”, je pa zanimivo razmišljanje nekaterih članov sveta, da bi bilo vsekakor dobro, da NSi v parlamentu ni na isti strani kot SDS v smislu, da bi bili skupaj v koaliciji oziroma v vladi ali pa skupaj v opoziciji. Tako je recimo eden od pomembnih in vplivnih članov sveta dejal, da ni zaključena možnost, da bo NSi pristala v opoziciji, v kolikor bi SDS-u uspelo sestaviti koalicijo, ker bi recimo tista stran, ki bo vstopila v vlado zahtevala, da bi imela koalicija približno enako število glasov v parlamentu, 25 SDS in 25 glasov iz druge strani, se pravi iz levosredinskih strank.


Če je v tem trenutku medijska pozornost še usmerjena v NSi kot stranko, ki odloča o naravi oziroma usmeritvi bodoče koalicije, pa se odrske luči vse bolj usmerjajo v SMC, kjer je dinamika političnega dogajanja izredno zanimiva, saj recimo vodja poslanske skupine SMC Milan Brglez ne bo postal predsednik parlamenta, ampak eden od poslancev, ki naj bi bili lojalni predsedniku Miru Cerarju.