Dedee Koželj in Uroš Lazič. Prvi Blackpool še za nikogar ni bil prav rožnat!


Kot vsakdo, ki je prvič stopil na prečudoviti podij Winter Gardensa, se tudi midva iz Blackpoola vračava polna vtisov in novih izkušenj. Za naju je bila to prva tekma izven WDSF-organizacije, kar pomeni, da sva vstopila v neko čisto novo okolje. In začeti prav v Blackpoolu, samem vrhu plesne meke ni mali zalogaj. Najina tekmovanja so se vrstila od četrtka do torka, z izjemo sobote, in sicer sva tekmovala v kategorijah Rising Stars in Amateurs, tako latin kot standard.









S plesom sva na splošno zadovoljna, odplesala sva po svojih najboljših močeh in se lepo predstavila, vendar je bilo pokazano premalo za kakšno boljšo uvrstitev. Pari so močni in bolj izstopajoči kot midva, vidi se, da sva med njimi še novinca. Iskreno povedano, da, nadejala sva se kakšne runde več, nekajkrat sva bila prepričana, da bova prišla v tretjo rundo, saj je bil občutek po plesu res dober, pa sva morala nadaljevanje tekmovanja žal spremljati kot gledalca. Tako pač je, prvi Blackpool še za nikogar ni bil prav rožnat. A na tak način se največ naučiš. Z gotovostjo lahko rečeva, da sva odnesla ogromno novega znanja in izkušenj, zdaj veva, kaj so najine prednosti in na čem morava delati v prihodnje. Čutiva, da je bila to nekakšna prelomnica na najini plesni poti. Nikakor slaba, le lepa popotnica za nadaljnje delo.





Slovenski pari v Blackpoolu





Seveda pa ne smem mimo naših izjemnih plesalcev, Klemna Prašnikarja in Saške Averkijeve ter Damirja Halužana in Anje Mashchyts, ki sva jih imela prvič priložnost spremljati v živo na tekmovalnem parketu. Tisti ponedeljkov večer (finale za amaterje v latinu) bo še dolgo ostal v mojem spominu. Že lep čas nisem tako goreče navijala in ne upam si niti predstavljati, kaj so si mislili predstavniki starejše generacije okoli naju … A energija je bila preprosto na vrhuncu. Ko dva para, s katerima si deliš dvorano vsak dan, spremljaš v finalu Blackpoola, za nameček pa posežeta še po samem vrhu, je sreča res popolna. Ne vem, kdo je bil bolj nervozen ob razglasitvi rezultatov, jaz ali ona dva . Če vprašate Uroša (Laziča, soplesalca, op. u.), vam lahko pove, da me je moral miriti, da me od pričakovanja ni pognalo s sedeža. Klemen in Saška, Damir in Anja, iskrene čestitke! Boljših vzornikov si ne bi mogla želeti. Hvala vam za vse spodbude in nasvete, ki jih delite z nama. Tekme Natasche Karabey in Domna Krapeža si žal nisva ogledala zaradi odhoda, ampak verjamem, da je bil tisti večer enako poseben kot ponedeljkov. Tudi njima čestitava in želiva še mnogo uspehov.









In ravno to je čar Blackpoola. Gledalci ples cenijo, ga spoštujejo in se veselijo s plesalci ob uspehu. Ne samo v finalu, temveč skozi celotno tekmovanje. Tudi v kvalifikacijah in prvih rundah si deležen pozornosti, aplavza občinstva in budnih pogledov najeminentnejših plesalcev prejšnje generacije. Žive glasbe orkestra tokrat sicer ni bilo, predvajali so le posnetke, žal je bilo tudi udeležencev znatno manj kot prejšnja leta, a še vedno se je čutilo pristno blackpoolsko vzdušje. Srčno upam, da prihodnje leto znova zapleševa na parketu Winter Gardensa!
Za konec bi se rada zahvalila vsem, ki naju podpirate in verjamete v naju, vsem svojim trenerjem, ki z nama delite izkušnje, strokovno znanje in navsezadnje tudi življenjske lekcije, hvala čevljarstvu Peta, ki usliši vse najine prošnje, in hvala Saši Pust za brezhiben videz na parketu. Brez vas ne bi bila tu, kjer sva. (sta komentirala za naš portal prvi nastop na slovitem tekmovanju v Blackpoolu plesalca latina in standarda Dedee Koželj in Uroš Lazič)