Blanka Todori (kolumna): Je lahko še kaj lepšega, kot so zvoki narave?

Šum rahlega vetrca ali močni sunki, ki se jim z normalnim korakom komaj upiramo, droben piš, ko dežnika niti ne odpremo, pa vseeno kmalu ugotovimo, da smo kljub temu mokri, ali debela toča, ki tolče po vsem, na kar pada, murenčki in črički, ki s svojim neprekinjenim čričri tekmujejo, kdo bo glasnejši, kosec sredi visoke trave, ki opozarja nase predvsem (beri: samo) ponoči in nam ne pusti mirno (za)spati – kdaj sploh zajame zrak? – žabe, ki se neopazne skrivajo tudi tam, kjer vode skoraj ni, in vse druge živali, ki jih slišimo le sem in tja. Saj se zdi, da se sliši celo sonce, posebej zdaj, ko nas razveseli le takrat, ko se oblaki malo razmaknejo ali razkadijo!