Beograjski arhivi razkrivajo, kako je oče nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića kot partizanski mrhovinar ropal trupla pobitih vojakov

V beograjskih vojnih arhivih so na dan priplavali novi dokumenti, ki razkrivajo, kako so si partizani kot navadna tolpa morilcev delili izkupiček med seboj. Pri tem pa jim ni bilo odveč niti ruvanje zlatih zob iz ust pobitih vojakov. Med njimi naj bi bil tudi predsednik Narodno-osvobodilnega odbora Našice Josip Mesić, ki je zaprosil, da se zbrani zobje dodelijo njegovemu podpredsedniku, tajnik odbora pa naj dobi zlato uro. Gre za očeta nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića.


Arhivski raziskovalec Roman Leljak je v Vojnem arhivu Ministrstva za obrambo Republike Srbije odkril dokument, ki naj bi po pisanju spletnega portala Kamenjar dajal socio-psihološki vpogled v paradigmatsko obnašanje takratnih vodij komunistični partizanov.



Podpisnika tega dokumenta sta bila takratni predsednik “Narodno-osvobodilnega odbora” Našice ter oče nekdanjega hrvaškega predsednika Stjepana Mesića Josip “Tovariš” Mesić in njegov tajnik. Pomembnost omenjenega dokumenta pa postane jasna šele, ko ga lahko pravilno umestimo. Dokument naj bi bil namreč spisan po končani bitki za Našice leta 1944.


V hrambo “prejeli” zlatnino

Po zapisih Jovana Kokota naj bi do tako imenovane bitke za Našice prišlo v novembru 1944, v njej pa je sodelovalo okoli 18 tisoč ljudi. Devet tisoč na strani jugo-komunistov ter ravno toliko na strani sil osi. V “Drugem napadu na Našice” Kokot pravi, da je v sedem dni trajajočih bojih umrlo 900, ranjenih pa je bilo še 600 “sovražnih vojakov”, medtem ko so bile izgube na strani NOB manjše. Umrlo naj bi samo 156 partizanov, ranjenih pa je bilo 812. “Na ulicah po Našicah je ležalo 300 nemških trupel,” je zapisal Kokot.


Vir: Kamenjar


“Nemška trupla” bi lahko bila povezana z dokumenti, ki jih je v Beogradu odkril Leljak. Namreč, v dokumentih piše, kako sta predsednik N.O.O. Našice Josip Mesić in njegov tajnik “prejela v hrambo nekaj zlatnine”. “Med to zlatnino je bilo šest zlatih zob in ena zlata ura z verižico – pokvarjena, a se lahko popravi.” “Tovariš” Mesić, kot je bil znan med partizani, je odgovorne za NOB v Slavoniji zaprosil, da se šest zlatih zob dodeli “podpredsedniku Bori, ki “trpi zaradi slabih zob”, ter da se zlata ura z verižico da tajniku N.O.O., ki je z Mesićem podpisal odkriti dokument.


Boljševiška brezbožnost

Idejo komunizma je v Mesićevo družino prinesel ded nekdanjega hrvaškega predsednika Ivan Mesić, katerega so v času I. svetovne vojne na ruski fronti zajeli in odpeljali v ujetništvo. Z boljševiško revolucijo je prišel na svobodo ter se navdušil nad idejami o “bratstvu, enakopravnosti in pravici”, ki naj bi jih propagirali ruski boljševiki.


Iz omenjenega dokumenta je tako razvidno, da so “komunisti – partizani ruvali zobe pobitih ali pomrlih ljudi in na tak način kot prepričani ateisti (o čemer pripoveduje tudi Stipe Mesić v svoji knjigi Politička biografija Stipe Mesića: Domovinski obrat) brezbožno, mrhovinarsko motili spokoj umrlih”.


“Pridobljeni, morbidni, nekrofilski izplen” ni bil uporabljen za nabavo oborožitve in opreme za partizane, temveč je bil dan na razpolago privilegiranim članom partije. Bizarni primer šestih zlatih zob in pokvarjene ure z verižico pa je samo še eno pričevanje o banalnosti zla.


Ivan Šokić