ANEKDOTA

 


Oto:«Hodil sem v drugi ali tretji razred osnovne šole, ko je v Suhorju gostovala gledališka skupina iz Ljubljane. Uprizorili pa so Prežihove Samorastnike. Ker starejše sestre in brat niso hoteli iti, je mama določila mene, da grem z njo. Z veseljem sem pristal, saj je bilo gledališče zame nekaj čisto novega.

 Dvorana je bila nabito polna. V prvih treh vrstah so sedeli bolj resni ljudje. Bolj, ko si pogledal proti zadnji strani, bolj so bili ljudje sproščeni.

Kmalu se je začela predstava. Nekaj časa je bil v dvorani popoln mir in tišina. Kmalu pa so se začeli pojavljati posamezni komentarji. Formirala se je skupina, ki se je čutila ''dolžno'', da komentirala dogajanje na odru. Iz minute v minuto so bili glasnejši.

V začetku jim Hudabivška Meta ni bila preveč zanimiva. Ko pa je z Ožbejem zanosila in je stari Karničnik preprečil poroko, so se komentatorji samodejno postavili na njeno stran. Ko jo je dal Karničnik mučiti, je razpoloženje v dvorani približalo vrelišču.

«Stari nehaj, ker te bom na gobec!«se je zadrl vidno razburjen možakar v zadnji klopi.

Ker se igralec na odru ni oziral nanj, je možakar vstal in se med preklinjanjem odpravil v ospredje.

«Usedi se nazaj pa mir daj!«se je zadrl nanj postaven možakar, verjetno predsednik krajevne skupnosti. Godrnjač ga je poslušal, a utihnil pa le ni.

Predstava se je nadaljevala, a komentatorji so sem in tja preglasili celo igralce.  Tudi sočutje do uboge Mete je psotajalo vedno močnejše.

«Samo se ti zajebavaj z nami! Prišel boš na svoj račun! Zdrave kože ne boš odnesel v Ljubljano!« Grožnje so se samo stopnjevale. Gledalci so se tako vživeli v igro, da so bili prepričani, da je vse, kar se dogaja na odru, tudi resnično.

Na koncu predstave so igralca, starega Karničnika, skozi zadnja vrata evakuirali in odpeljali proti Jugorju, kjer je, revež, počakal ostale prav tako nič krive igralce.

Sicer bi jih pošteno fasal od poštenih ljudi, kar si je menda tudi zaslužil.

Kaj se pa to pravi mučiti na odru ubogo Meto!«