2. »Sv. Evharistija, sonce mojega življenja«



Našega prvega blaženega mučenca, gimnazijca osmošolca Alojzija Grozdeta, so partizani zajeli, mučili in usmrtili na prvi petek, 1. januarja 1943, na Mirni na Dolenjskem. Njegovo truplo so v februarju našli otroci, ko so nabirali prve zvončke. Najprej je bil pokopan na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, zdaj pa njegovo telo počiva v stranskem oltarju cerkve na Zaplazu.
Lojze je bil zelo evharistično usmerjen. Na duhovnih vajah od 24. do 28. julija 1942 je zapisal geslo: »Sv. Evharistija, sonce mojega življenja!« Sveto obhajilo je Lojze Grozde v zadnjih letih gimnazijskega študija prejemal vsak dan in tako vplival tudi na sošolce, da so hodili pogosto k obhajilu. Mašna daritev s svetim obhajilom je bila v središču njegovega življenja. Tudi na počitnicah je hodil, če je le mogel, k vsakdanji sveti maši in svetemu obhajilu. Domači župniji je bil s pobožnim prejemanjem svetega obhajila v veliko spodbudo.

Glede češčenja Jezusa v Najsvetejšem zakramentu se je zelo odlikoval. Božji služabnik dr. Anton Strle je v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde zapisal:

»Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Ko je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli. Lojze Grozde je tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec – za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti.«

Na svoj zadnji prvi petek, 1. januarja 1943, je prejel sv. obhajilo v baziliki v Stični. Dr. Anton Strle je zapisal: »V nedeljo, 28. decembra, je Lojze za pripravo na prvi petek in obenem za novo leto ter za prvo soboto v mesecu opravil sv. spoved. Saj je sploh imel navado, da je bil vsako drugo sredo pri spovedi, ker je hotel na evharistični dan v tednu, v četrtek, sveto obhajilo sprejeti posebno lepo pripravljen. Naslednji dan se je odpeljal s sanmi, s katerimi je šel prijateljev brat v Ambrus, in se je ustavil za en dan pri prijateljevih sorodnikih. Takoj je šel v cerkev, da si jo ogleda in se pomudi ob sv. Rešnjem telesu. – Čez dan je pomagal pri sekanju drv. Na novega leta dan se je s sanmi odpeljal v Stično, kjer je opravil spravno pobožnost prvega petka. Zadnjikrat v življenju! To je bila obenem njegova sv. popotnica.«

Evharistično Srce Jezusovo,

usmili se nas.