Matevž Granda: Grozljive škatle

Nedolgo tega me je novinarka Štajerskega tednika klicala za strokovno mnenje o na prvi pogled zelo preprostem vprašanju. Kaj si kot arhitekt mislim o tem, da bi v eni od manjših štajerskih občin z občinskim prostorskim načrtom dovolili gradnjo stanovanjskih hiš z ravno streho? Vprašanje je še dodatno obrazložila z dilemo občinskih odločevalcev te male občine: ravnih streh v njihovi občini namreč nikoli ni bilo in bojijo se, da bi z dopuščanjem gradnje takšnih streh porušili identiteto občine, a po drugi strani si mladi želijo graditi hiše z ravnimi strehami, ker jim te predstavljajo simbol sodobnega načina bivanja. Za to, da bi lahko živeli v hiši z ravno streho, bi se bili menda pripravljeni naseliti celo v kateri od sosednjih občin, ki je bolj moderna in dovoljuje ravne strehe. Dilema odločevalcev torej je, ali dovoliti spremembo in obdržati mlade, ki za občino pomenijo prihodnost, ali pa se tej prihodnosti odpovedati (in s tem morda celo omogočiti sosednji občini, da prosperira) in ohraniti identiteto grajenega prostora. Vsekakor težka dilema.

Ker nisem poznal male štajerske občine z okoli 300 prebivalci, na katero se je nanašalo vprašanje novinarke, nisem mogel odgovarjati konkretno, ampak le splošno. Tako sem odgovoril s predpostavko, da je 90 odstotkov slovenskega grajenega prostora nekje od sedemdesetih intenzivno izgubljalo historično identiteto na račun modernizacije in da le redko najdemo še kotičke, kjer bi dejansko lahko varovali posebno identiteto s predpisovanjem oblike strehe. Po drugi strani pa tudi predpisovanje kakršne koli strehe še ni zagotovilo, da bi takšna regulacija zagotavljala tudi dobro arhitekturo in ohranjanje identitete. Nekaj dni pozneje, 24. 8. 2021, je bil v Štajerskem tedniku objavljen članek z naslovom Ni moderna vsaka hiša z ravno streho, v katerem je novinarka Senka Dreu celostno, brez moraliziranja in predsodkov, predstavila dilemo lokalnih odločevalcev o predpisovanju oblik streh ter s tem povezanih demografskih in ekonomskih posledic.

(Na tem mestu si bom dovolil kratko polemiko z županoma, ki sta tudi predstavila mnenje v tem članku. Gospod Benko, župan občine Trnovska vas, ki se ukvarja z zgoraj opisano dilemo, ugotavlja, »da se spreminja način gradnje, ljudje vse bolj postavljajo varčne hiše, ki pa se oblikovno ne skladajo s tradicionalnimi«. Kot arhitekt se s tem nikakor ne morem strinjati, saj doseganje varčnosti neke hiše nikakor ni povezano z njeno obliko na način, da se ne bi mogla skladati s tradicionalnimi. Župan občine Sveta Trojica gospod Klobasa, ki pa je zgornjo dilemo že rešil v prid ravnim streham, zaključuje, »da tam [v novem naselju Trojica jug] najdemo dvokapne, enokapne in ravne strehe, ki pa se smiselno zlivajo v celoto«. Ne strinjam se, da je ta celota ravno smiselna, ta celota je prej naključna – generična in je, kar se oblik tiče, neskladna s slikovitim zgodovinskim trojiškim trgom. Če se na google maps sprehodim po obeh občinah, ugotovim, da je v historičnih središčih očitno veliko praznih starih hiš in prav tu vidim veliko bolj smiseln potencial za razvoj novih stanovanjskih površin kot v razpršeni stihijski pozidavi kmetijskih površin.)

Ob preprostem vprašanju o ravnih strehah lahko razčlenimo kar nekaj problemov urejanja sodobnega prostora. Če bi zavrteli čas v preteklost za, recimo, sto let, v teh krajih ne bi našli nobene ravne strehe. In sicer zato, ker so imele strehe takrat točno določeno in bistveno funkcijo – varovanje pred dežjem in snegom. Povsem normalno je tudi bilo, da je imela streha napušč, saj je varoval tudi zidove, okna in temelje. V tistih časih so ljudje večinoma nosili klobuke, ki so imeli podobno funkcijo kot strehe.

Takrat se je dunajski arhitekt Adolf Loos boril proti odvečnemu dekorju v arhitekturi in ornament označil za zločin, a pri svoji manifestni Loos Haus v središču Dunaja se ni odrekel funkcionalnosti poševne strehe. Arhitektura se je znebila dvokapnih streh kot nekaj odvečnega nekoliko pozneje. Za to je bil najzaslužnejši znameniti arhitekt Le Courbiser, ki se je za ravne strehe navdušil na potovanju po Grčiji – ter tehnološki razvoj hidroizolacij. To je močno vplivalo na povojni modernizem, ki ga je utemeljil v petih točkah, od katerih zadnja zapoveduje ravne strehe. Ljudje so nehali nositi klobuke in hiše so izgubile strehe (vsaj tiste, ki so želele biti Arhitektura z veliko začetnico).

Ko sem na prelomu tisočletja študiral arhitekturo, je bila ravna streha prva točka, ki smo se je naučili. Po petih letih študija nihče ni več pomislil, da bi lahko bila resna arhitektura brez ravne strehe. A ko smo prišli v prakso, smo ugotovili, da je ravno streho nemogoče zgraditi. Najprej je bilo investitorja težko prepričati, da mora biti streha ravna, če želi biti stavba prava Arhitektura, potem pa je bilo treba najti še način, kako obiti zakonodajo, saj so prostorski akti praviloma predpisovali dvokapne strehe. Prvi način je bil, da si v gradbenem dovoljenju predvidel dve fazi, od katerih je bila druga faza dvokapna streha, ki pa potem ni bila nikoli izvedena; drugi pa, da si zvišal kolenčne zidove in dvokapno streho skril za njimi, tako da je hiša dajala videz, kot da ima ravno streho, čeprav je imela dvokapno. Za ravno streho bi naredili vse.

Da pa je prava Arhitektura mogoča tudi brez ravne strehe, je okoli leta 2000 dokazal velenjski arhitekt Nande Korpnik, ko je v okolici Celja zgradil dvokapno hišo brez napuščev, oblečeno v sodobno aluminijasto fasado. Hiša je bila pravzaprav provokacija, odgovor na toge prostorske akte, ki niso dovoljevali ravnih streh, a rodila se je kultna hiša, ki so jo v naslednjih dvajsetih letih posnemali in parafrazirali v številnih izvedbah.

Nekaj let pozneje, okoli leta 2008, je bilo občinam naloženo, da posodobijo prostorske akte (ki so bili do takrat še večinoma iz časov Jugoslavije). In ker je v Sloveniji 212 občin, je bil ta proces vse prej kot lahek. Večina občin je odlašala in več let zamujala s sprejetjem novih aktov. Nastali so obsežni dokumenti novih prepovedi in regulacij, ki pa so začuda večinoma ugodili dolgoletnim prizadevanjem arhitektov za priznanje ravne strehe in do danes le redke občine še niso rešile dileme o njih. Tudi vse več investitorjev si je zaželelo ravno streho, celo tako močno, da bi se naselili le v tisti občini, ki jih dovoljuje.

​V sodobni slovenski krajini so dobile ravne strehe svojo pravico prav v času, ko smo arhitekti spoznali, da te le niso tako nujen pogoj za dobro arhitekturo. Da imajo poševne strehe tudi svoje prednosti in da se celo napuščev ne bojimo več. Spoznanje je prišlo prepozno, ko smo prepričali že skoraj vse, da mora biti streha ravna. In vsem grozljivim predimenzioniranim dvokapnim hišam, ki so od sedemdesetih nadomeščale stare tipične kmetije, so se zdaj pridružile še grozljive škatle, ki rastejo na nekoč kmetijskih zemljiščih. Vse to, da bi postali modernejši.

In kakšen bi bil moj odgovor na dilemo ravnih streh? Če povzamem dobre prakse sosednjih držav: manj regulacij in več osebne odgovornosti. Predvsem pa vzpostaviti strokovni instrument, ki bi razumel potrebe prebivalstva in hkrati skrbel za urejenost prostora. Prava dilema ni, ali ravne strehe ali ne, dilema je, kako zagotavljati skladnost prostora.

Piše: Matevž Granda