Levičarji se spominjajo Matije Mačka, enega glavnih arhitektov krvavih povojnih pobojev

Levičarski Inštitut za delavske študije (IDŠ) ob obletnici njegove smrti obuja spomin na enega glavnih organizatorjev povojnih pobojev Ivana Mačka- Matijo.

Zloglasni Matija Maček se skupaj s številnimi drugimi krvniki slovenskega naroda šteje za narodnega junaka. Vendar pa je njegova revolucionarna kariera precej bolj krvava in temačna, kot nas to uči jugonostalgično zgodovinopisje, kar pa očitno levičarjev niti ne moti – nasprotno, očitno ga ravno zaradi tega še raje slavijo.

Omenjeni inštitut je v zapisu ob obletnici njegove smrti 10. Julija na svojem Facebook profilu izpostavil, da je Maček  “v zadnjem letu vojne kot vodja Ozne dejavno sodeloval pri povojni eliminaciji domačih kolaborantov in nosi številne zasluge za učinkovito ter dokončno uničenje domačih nacifašističnih čet v dneh in tednih po koncu vojne”, obenem pa se navdušuje nad njegovo izjavo: “Pustiti pri življenju vrnjene izdajalce je bilo tveganje, ki ga ni želel nihče prevzeti.” Čeprav je bil poleg Josipa Broza Tita, Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča kot načelnik Ozne (Oddelek za zaščito naroda) v Sloveniji ravno Ivan Maček najbolj odgovoren za na deset tisoče pomorjenih v povojnih pobojih, je, kot navdušeno izpostavljajo pri IDŠ, sam menil, da “je bila jugoslovanska revolucija izjemna tudi po svoji zmernosti”, saj da je, kot navajajo, izjavil, da “je bilo kljub temu malo revolucij tako humanih, kot je bila naša.”

Posnetek zaslona/fb

Maček je po vojni zasedal v Jugoslaviji več pomembnih položajev. Med letoma 1946 in 1953 je bil minister za notranje zadeve, bil pa je tudi podpredsednik vlade in vodja Gospodarskega sveta. Zatem je bil v obdobju 1953–1958 predsednik Odbora za gospodarstvo in član Zveznega izvršnega sveta, od 1958 do 1963 pa organizacijski sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Do leta 1967 je bil predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije in konec 60. let tudi predsedstva CK ZKJ ter član Sveta federacije. Prav tako je bil med letoma 1948 in 1958 je bil predsednik Zveze borcev Slovenije. Čeprav se je zatem umaknil v ozadje je ostal zelo vpliven del del slovenske komunistične elite, svoj vpliv pa je zadržal tudi v samostojni Sloveniji vse do svoje smrti leta 1993.

Milan Kučan in Ivan Maček – Matija si podajata roke. (Foto: Demokracija)

Načelnik slovenske veje Ozne, ki je delovala kot komunistična tajna politična policija in obveščevalno-varnostna služba, je postal leta 1944. Ravno ta organizacija je izvajala aretacije, zaslišanja, preverjanje ujetnikov in je sodelovala pri izvrševanju odločitev nove komunistične oblasti. Povojne likvidacije pa so potekale pod nadzorom jugoslovanskih vojaških in varnostnih organov, med katerimi je imela OZNA pomembno operativno vlogo.

Inštitut, ki se navdušuje nad Mačkom in nad drugimi rdečimi klavci se sicer predstavlja kot socialističen kolektiv študentov in aktivistov, ki daje poseben poudarek marksizmu in kritiki kapitalizma.

A. S.