Ko Pridem Ven

Film »Ko pridem ven« je neke vrste dokument leto in pol trajajočega procesa v osrednjem slovenskem zaporu na Dobu. V dokumentarnem filmu režiserja in scenarista Metoda Pevca obsojenci za težka kazniva dejanja skozi psihodramo prehodijo pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni.

Režiser Metod Pevec se je odločil, da k temi pristopi z metodo psihodrame, ki omogoča, da posamezniki znova vstopijo v ključne trenutke svojega življenja. Tako obsojenci, ki nastopajo v dokumentarnem filmu, prvič izrečejo svoja notranja čutenja, jih preigrajo in nanje pogledajo z distance. Režiser Metod Pevec in psihiater sta se odpravila v osrednji slovenski zapor na Dobu. Režiser je verjel, da so tam zaprte številne zgodbe, psihiater pa, da lahko s svojo metodo psihodrame obsojencem odpre odrešujoč ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost.

Pogovora po filmu v Mestnem kinu Domžale, ki je potekal v sredo, 13. 5. 2026, in ga je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, so se udeležili režiser in scenarist Metod Pevec, pred kratkim izpuščeni zapornik Valon Hoxhaj ter Damjan Habe, univ. dipl. socialni pedagog, trener in vzgojitelj domskih otrok.

Kot je v pogovoru dejal režiser Metod Pevec, sta s psihiatrom skozi metodo psihodrame skušala zapornikom odpreti ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost – kot nekakšno osvobojeno ozemlje znotraj zaprtega sveta.

»Vsa kazniva dejanja so dobrodošla.« Tudi te besede so bile izrečene na avdicijah v osrednjem slovenskem zaporu na Dobu.

»Za leto in pol dolg eksperiment s psihiatrom in filmsko kamero so se odločili večinoma obsojeni za najtežja kazniva dejanja, kot so nedovoljena trgovina z drogami, ilegalni prevozi migrantov, oboroženi ropi, spolni delikti in umori. Na začetku nisem imel pojma, kdo se bo sploh pridružil našemu psihodramskemu in filmskemu projektu … Prišli so številni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje,« je dejal režiser Metod Pevec.

Tako je skupina zelo različnih obsojencev na različno dolge zaporne kazni v dolgem psihodramskem druženju prehodila pot priznanja. Govorili so o svojem življenju, od otroštva do negotove prihodnosti, ki jih bo čakala po prestani kazni. Izkaže se, da kriminalna identiteta ni nekaj preprostega, kot se zdi na straneh črne kronike, prav tako je ni mogoče pripisati eni sami osebi. Kriva sta najmanj oče in sin, pa še kdo in še kaj.

Obsojeni na 30, 20, 17, 15 … skupaj 105 let zaporne kazni prej ali slej trčijo ob najgloblje eksistencialno dno. Tam ni denarja, ni gangsterskega ponosa, ni prijateljev. Tam je tako malo ali nič, da se pojavi presenetljiva potreba po duhovnosti in ustvarjalnosti.

Nekaj besed je spregovoril tudi Valon Hoxhaj, ki je sedaj na prostosti in je postal uspešen podjetnik. Z ženo in dvema otrokoma živi pri starših. Z očetom, ki je bil po njegovih besedah največ kriv, da je odšel od doma, so se pobotali in obžalovali dogajanje v mladosti.

Vsem pa je Valon dal tudi napotek: »Pogovarjajte se z otroki, pa čeprav leto ali več o isti stvari. Imejte jih radi, da ne bodo zašli na kriva pota. Samo medsebojni pogovori in ljubezen so pot do normalnega življenja.«

Več o pogovoru pa v videoposnetku.

Avtor: Miro Pivar
Foto in video: Miro Pivar

The post Ko Pridem Ven appeared first on domžalec.si.