Glasniki resnice in krščanskega domoljubja

Te vrstice pišem dan po sončni Slomškovi nedelji, ki je bila letos za Celje pravcati praznik, saj je združila praznovanje ob godu bl. Antona Martina Slomška s 400. obletnico ustanovitve Misijonske družbe, ki jo je Slomšek še kot škof v Šent Andražu povabil v tedanje avstrijske dežele, njeni začetki na naših tleh pa so povezani prav z romarsko cerkvijo sv. Jožefa na hribu nad Celjem.

To je bilo še pred prenosom škofijskega sedeža v Maribor leta 1859. Slomšek bi za škofijski sedež raje izbral Celje, vendar je bila izbira Maribora racionalnejša. Z večkratno spremembo škofijskih meja mu je uspelo obvarovati slovenstvo na Štajerskem, sicer desetletja kasneje general Rudolf Maister ne bi imel česa reševati. Ironično je, da so te spremembe meja potisnile Slomškov nekdanji škofijski sedež iz Šent Andraža, ki je bil večinsko nemški, v objem krške oz. celovške škofije, ki jo zadnja leta spet vodi slovenski škof Jožef Marketz.

Vendarle pa sem ob praznovanju imel občutek, da je bilo to bolj praznovanje Štajercev, čeprav je Slomškova zapuščina pomembna za vse Slovence, do skrajnih južnih in zahodnih etničnih meja, četudi je bil sam bolj vpet v t. i. salzburški del krščanskega misijona iz časa zgodnjega srednjega veka. Zakaj to pišem? Predvsem zato, ker v teh časih prodira v naše okolje od krščanstva “osvobojena” ideologija, ki se pod pretvezo utrjevanja identitete spet vrača k starim poganskim koreninam in ponuja privlačne rešitve ter stališča. Ni naključje, da je eden od apostolov staroverstva pri nas tudi velik zagovornik evtanazije, prav prek te (če pustimo ob strani antisemitizem) pa se znova zbližujejo privrženci tako “rdečih” kot “rjavih” srajc. Toda v naši zgodovini imamo veliko dobrih zgledov: 45 let po Slomšku se je v Zavrhu pod Šmarno goro rodil Jakob Aljaž, po domače “Bačenkov Jaka”, s katerim si deliva isti krstni kamen.

Foto: Družina

Jakob Aljaž ni bil samo duhovnik, planinec in skladatelj, pač pa tudi velik domoljub, ki je pomagal utrjevati identiteto Slovencev tako pod habsburškim cesarstvom kot kasneje v okviru nove južnoslovanske države, tj. Kraljevine SHS. S tem je zagotovo še nadgradil Slomškovo učenje o tem, kaj pomeni zdrav patriotizem in kako presegati izključujoči nacionalizem. Pokazal je, koliko je treba tvegati, da se slovenska identiteta lahko uveljavi v praksi. No, danes jo zapravljamo na zelo lahkomiseln način. Bolje rečeno: zapravljajo jo tisti, ki bi jo morali varovati, to pa so zdajšnji oblastniki.

Vseeno pa se postavlja vprašanje, ali danes res obstaja tako velik razkorak med krščanstvom in nacijo glede na to, da je krščanska vizija oznanilo Jezusa Kristusa vsem narodom, kar naj bi po gledanju apostolov sodobnega poganstva podpiralo globalizem in ustvarjalo potuho levici in globalnemu prebujenstvu. A v zgodnji dobi krščanstva na Slovenskem so poleg uradne latinščine obstajali primeri oznanjevanja v domačem jeziku. Odločneje sta v to smer zakorakala sveta brata Ciril in Metod, čeprav se njun bizantinski vpliv ni povsod enako prijel. Sta pa pomembno vplivala na mišljenje tedanjih papežev, da je za evangelizacijo zelo pomembno oznanjevanje v domačem jeziku, vendar je prvi prevod Svetega pisma prinesel šele protestantizem. Vse to je kasneje vplivalo tudi na miselnost, da sta naša zemeljska domovina in naš narod prav tako dar od Boga in da tega ne smemo zavreči. Tako kot na drugi strani nacija ne sme postati nekakšen idol.

To so vedeli tudi naši duhovniški narodni buditelji na zahodni meji etničnega ozemlja. Pregovorno jih imenujemo čedermaci. Niso bili samo borci za jezik in obstoj naroda, ampak tudi borci za resnico. Eden od njihovih naslednikov, pogumni glasnik resnice Bogdan Vidmar, se je poslovil s tega sveta le malo pred letošnjo Slomškovo nedeljo. Njegovo duhovniško posvečenje in nova maša sta se zgodila v času, ko je agresorska JLA skušala uničiti tedaj nastalo slovensko državo. Mar ni že to samo po sebi dovolj sporočilno?

Gašper Blažič