Evropsko sodišče za človekove pravice pritrdilo Mladini v zadevi Grims

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v odmevni sodbi razsodilo, da so slovenska sodišča v primeru tožb politika SDS Branka Grimsa proti tedniku Mladina kršila 10. člen konvencije o varstvu človekovih pravic, ki zagotavlja svobodo izražanja. Spor, ki je na slovenskih sodnih instancah trajal več kot desetletje, izvira iz marca 2011, ko je Mladina v satirični rubriki Mladinamit pod naslovom »Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels« objavila fotografijo takratnega poslanca Grimsa z družino poleg fotografije nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z njegovo družino.

Čeprav so slovenska sodišča takrat presodila, da je takšna vizualna primerjava nedopustno posegla v dostojanstvo in zasebnost družine, ter Mladini naložila plačilo visokih odškodnin in objavo opravičila, je sodišče v Strasbourgu zdaj postavilo povsem drugačna merila. ESČP je namreč ugotovilo, da domača sodišča niso v zadostni meri upoštevala širšega političnega konteksta in narave satire. Sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da je bil prav Grims tisti, ki je svojo družino sam izpostavil medijem v političnem kontekstu, da bi pridobil javno podporo, zato kritična primerjava njegovih metod z metodami iz preteklosti ni bila brez dejanske podlage. Strasbourški sodniki so bili jasni: novinarska svoboda vključuje tudi uporabo določene mere pretiravanja in provokacije, oblike izražanja pa ni mogoče ločiti od njenega očitnega cilja. Po njihovi oceni bi povprečen bralec Mladine zlahka razumel, da gre za satirično kritiko političnega delovanja in ne za dobesedno enačenje z nacističnim zločincem. Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž je sodbo pozdravil kot pomembno zmago za slovensko novinarstvo in družbo, saj naj bi po njegovem mnenju slovenska sodišča preveč zvesto ščitila politike, obenem pa niso bila sposobna kritično ovrednotiti metod skrajne desnice. Tudi odvetnica Mladine Jasna Zakonjšek je opozorila, da so slovenski sodniki na primer gledali, kot da bi se zgodil v vakuumu, brez upoštevanja dejstva, da v demokraciji satira predstavlja nujno orodje za soočanje politikov z njihovimi lastnimi ravnanji.