Aleš Gabrijelčič: Hitra prehrana kot talilni lonec

Pred kratkim sem se po naključju znašel v lokalu ene izmed znanih verig s hitro prehrano. Medtem ko sem v roki vrtel plastični lonček z logotipom, ki je z vso svojo kričečo prepoznavnostjo utelešal globalnost, so mimo mene drseli znani in manj znani obrazi. Na levem stolu se je usedla gospa v uradni obleki z brezstično slušalko v ušesu. Na desni strani je skupina študentov na hitro zmazala svoj paket hamburgerjev in si ob tem delila neokusne šale in urnike izpitov. Za mizo ob vhodu pa je star moški, z zabuhlim obrazom in ponošeno obleko sklanjal glavo nad pladnjem hrane, za katerega je še nedolgo nazaj pred vhodom nagovarjal mimoidoče: »Prosim za nekaj drobiža.«

Med odsevi v oknu in kričeče oblikovanimi menuji ter izgubljen med cvrčečimi zvoki iz kuhinje in vonjem, ki ni ne domač ne tuj, se zasliši znan glas. Medijska oseba, ki jo vsak dan spremljamo na televizijskih zaslonih je pravkar naročila ocvrt krompirček. Daleč v v ozadju pa svoj obrok zaključujejo moški v temnih oblekah, vsak s svojo torbo, iz katere je štrlel rob papirjev. Pester nabor impulzov v istem prostoru, pred enakimi pladnji. Vsi jedo isto, vsak zase, pa vendar skupaj.

Koncept hitre prehrane, ki je v drugi polovici 20. stoletja zrasel iz duše ameriškega sna, se je hitro razlezel po svetu. Nastal je kot odgovor na modern tempo, na življenje, ki ni več poznalo časa za domačo juho in dve uri klepeta za mizo obloženo s pečenko. Pionirji tega novega tipa prehranjevanja so ponudili nekaj revolucionarnega: standardiziran obrok z enotnim okusom od Tokia do Toronta. Obrok, ki je bil vsem dostopen, cenovno ugoden in predvsem hiter. V nekaj desetletjih je ta filozofija postala globalna. Ko stopiš skozi vrata katere koli večje verige, si lahko prepričan, da te čaka nekaj znanega, nekaj predvidljivega, nekaj, kar kliče po rutini in udobju.

Prostor teh franšiznih obratov v svojem prenesenem pomenu deluje kot pravi talilni lonec. Znotraj se prepletajo nianse različnih subkultur ter družbenih slojev. Le kjer drugje se še pripeti, da si posameznika, naj bo bogat ali siromašen, delita mizo? V tem umetnem okolju, kjer ni ne razkošja in ne resnične bede, se odvijajo tihi dialogi sodobnosti. Prav tu se skriva vsa privlačnost restavracij s hitro prehrano – ne da bi razlike med ljudmi izginjale, temveč v tem, da so odkrito navzoče.

Občutke melanholične odtujenosti, a hkrati nenavadne človeške bližine, je mojstrsko ujel Edward Hopper v svoji ikonični sliki Nočne ptice (1942). V prazni, a bleščeče osvetljeni mestni restavraciji, nekje sredi noči, štiri figure nemo sedijo ob dolgem pultu. Dva moška, ženska in natakar, vsak zatopljen v svoje misli in ujeti v tišino. Zunaj vlada tema, notranjost pa razsvetljuje hladna in umetna svetloba, ki naglasi zevajoč razkorak med fizično bližino in čustveno distanco. A navkljub vsem opisanem vlada med njimi neka nevidna vez, ki njihovega tovarištva ne izniči, temveč ga poudarja.

Edward Hopper, Nočne ptice (1942)

Restavracije s hitro prehrano imajo zato v sodobnem urbanem okolju vlogo, ki presega le njihov osnovni namen. So neformalni javni prostori, odprti ves dan ter pogosto tudi ponoči. Zagotavljajo varno zatočišče za tiste, ki iščejo kratek počitek, brezplačen Wi-Fi ali le občutek normalnosti. V svoji vsakdanji predvidljivosti ponujajo urbano konstanto, nekakšno prizemljitev sredi mestnega vrveža. Kot takšne so postale pomemben del mestne infrastrukture. Ne le kot prostori za prehrano, temveč kot socialna vozlišča. V tej vlogi pa niso zgolj odraz urbanega življenja, temveč ga aktivno soustvarjajo.

Le kdo se ne spomni legendarnih Mächtigovih kioskov, ki so krasili siva jugoslovanska blokovska naselja in pri katerih je odraščajoča mladina odkrivala prve korake v svet odraslosti ob hodokih, sirnih burekih in čevapih z ajvarjem? Emocionalno se zavedamo, da ti arhitekturni drobci preteklosti niso bili le prostori za hitro malico, temveč se je v njihovi preprostosti skrivala neopisljiva toplina, zaradi katere imajo kioski za mnoge generacije še danes poseben nostalgičen pomen.

Ko sem počasi zapuščal omizje restavracije, sem se še poslednjič ozrl v notranjost. Ob piskanju blagajne so se za menoj že vrteli novi obrazi, medtem ko se je zunaj življenje nadaljevalo. Čeprav talilni lonec že dolgo ni več samo mit o Ameriki, za katerega se zdi da se počasi ohlaja, pa množičen obisk takih krajev daje slutiti, da se brbotanje še nekaj časa ne bo umirilo. Navsezadnje je v loncu tudi kisik sodobnega sveta. V njem vre, diši, cvrči, včasih prekipi, včasih se ohladi, a nikoli zares ne zastane.

Napisal: Aleš Gabrijelčič

Sliki:

Edward Hopper, Nighthawks, 1942

By Edward Hopper – http://www.artic.edu/aic/collections/artwork/111628, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=25899486

Naslovna fotografija: Prva postojanka McDonald’s,6. jaunar 1960

Foto: Charles Campbell